Ljudski fuzbal v Italiji

Ljudski fuzbal v Italiji

Oddaja
8. 12. 2016 - 12:00

_Osrednji del: CALCIO POPOLARE - SPARTAK LECCE

Pogovor s protagonistom samoorganiziranega nogometnega kluba Spartak Lecce, ki je utemeljen na antikapitalistični perspektivi športa in na boju proti rasizmu. Klub promovira t.i. Calcio Popolare, "fuzbal za narod", - gibanje proti modernemu nogometu, ki razvija pristno kulturo skupnostnega športa, navijanja in solidarnosti.

Več info na: FB/Spartak Lecce

 

---------------------------------------------------------------

 

_Komentar: ČRNI DECEMBER, GRČIJA IN SPOMIN NA ALEXISA GRIGOROPOLUSA

Dediščina grškega decembra 2008 je danes, osem let kasneje, vpisana v različne prakse. Med njimi je tudi odprto soočanje s silami državne represije na ulicah grških mest, ki pa se za današnje organizirano anarhistično gibanje v Grčiji izkazujejo kot dokaj kočljive. Po eni strani so leta opustošenja, ki so sledila “vstaji generacije brez prihodnosti” verificirala vzgibe, ki so poganjali vsesplošni izbruh ogorčenja nad nasiljem države in kapitala. Radikalizacija celotne generacije v kontekstu že obstoječega in močnega ter prepoznavnega anarhističnega gibanja je slednjega potrdilo v njegovi analizi ter okrepila njegovo moč. Moč negacije je dala polet domišljiji in v letih, ki so sledili generirala številne projekte in prakse, s katerimi se je grška družba soočila s procesi opustošenja. Na drugi strani pa je del dediščine decembra 2008 tudi nelagodno razširjena želja po njegovem ponavljanju preko gest, ki proizvajajo podobe upora, ki so ga tako zaznamovale.

Po letih bojev na ulici in v četrtih ter številnih na novo vzpostavljenih oziroma dodatno uveljavljenih skvotih, socialnih centrih, projektih vzajemne pomoči in solidarnostne ekonomije ter brez števila ostalih iniciativ za anarhistično gibanje vprašanje učinkovitih orodij generiranja politične moči ostaja še naprej odprto. Prepoznavajoč pomen vsega, kar se je zgodilo v zadnjih letih, v Grčiji že nekaj časa poteka intenziven proces političnega organiziranja anarhističnega gibanja, ki naj bi obstoječim nivojem boja dodal dodatne plasti koordinacije, dodatne prostore refleksije in orodja gradnje strategij. Danes imamo tako v Grčiji dve relativno sveži anarhistični federaciji, splošno prepoznano potrebo po krepitvi organiziranja pa na svoje načine naslavljajo tudi ostale anarhistične skupine. Ne glede na težave, tudi poraze, ki so sestavni del politike boja za radikalne družbene spremembe, je nekaj jasno: anarhistično gibanje v Grčiji je dovolj občutljivo za spremembe v družbi in hkrati dovolj močno ter reflektirano, da se z njimi praktično sooči.

Učinki novih organizacijskih naporov tovarišev in tovarišic v Grčiji bodo odvisni od tega, koliko bodo uspeli v sozvočju z realno situacijo na terenu anarhističnega gibanja zgraditi dodatne procese, ki bo gibanje kot celoto naredilo za bolj učinkovito silo v družbi. Kot je običajno tudi drugod, tudi v Grčiji anarhistične organizacije, med njimi Anarhistična Politična Organizacija APO, ne trdijo, da predstavljajo anarhistično gibanje v celoti, nimajo ambicije, da bi pod svoje okrilje spravile vse skupine in iniciative. Ravno ta zavezanost heterogenosti organizacijskih oblik anarhističnega gibanja, ki je realizirana v skupni praksi in solidarnosi, obeta, da bo plamen upora v Grčiji še dolgo kratil spanec ustvarjalcem kapitalističnega družbenega konsenza.

Sestavni del dediščine decembra 2008 pa je tudi razširitev metod militantnega boja proti državi, ki med številnimi tovariši in tovarišicami sproža težke diskusije o politični vrednosti vsega tega s stališča krepitve anarhističnega projekta. Pogosta tema v diskusijah v radikalnih političnih krogih je nevarnost odtujenosti v konfrontacijah z državo, kar pomeni, da te ostajajo ločene od ostalih delov in procesov političnega boja. Percipirana lahkotna uporaba militantnih taktik po načelu kopiraj/prilepi brez aktivnega razmisleka o ustreznosti te izbire za konkretne situacije vnaša v gibanje izziv, na katereg zaenkrat ne obstajajo oblikovanji jasni odgovori. Za velik del anarhističnega gibanja soočenje z nihilizmom, ki poganja omenjeno militantnost, ne izhaja s stališča nenasilja ali celo pacifizma, temveč s stališča razumevanja, da je tudi militantne metode – tako kot ostale – potrebno uporabljati na organizirane načine, ki upoštevajo heterogenost gibanja in ščitijo ravno tiste njegove značilnosti, ki mu dajejo moč. Le na ta način lahko te iste metode hkrati tudi odpirajo možnosti za pozitivne družbene projekte,ki vodijo k radikalni preobrazbi družbe, tako že sedaj na ravni četrti in mest kot v perspektivi revolucionarne transformacije v prihodnje.

Pot onkraj pasti nihilističnega nasilja vodi skozi prepoznanje, da gre pri njem vendarle za silovit izraz želje upora proti terorju opustošenja, ki je vse okoli nas. Od tu dalje pa je potrebno narediti vse, kar je možno za vzpostavitev političnih povezav tudi na terenu te militantne želje oziroma želja militantov in militantk. Danes to v Grčiji ni enostavna naloga, izgleda pa kot nujna, če naj anarhistično gibanje ne postane talec lastnega uspeha. Dejstvo, da so tovrstne diskusije sestavni del anarhistične prakse in da sovpadajo z nadaljevanjem bojev na številnih frontah vzbuja zaupanje, da bo tudi to začasno šibkost uspelo prevoriti v moč.

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.