Ana Marija Garafol

Ana Marija Garafol

Oddaja
4. 5. 2017 - 10:10

Ana Marija Garafol izpiše sebe celo. Brez obotavljanj in akademskih premislekov. Njena poezija preči družbeno tkivo te države od leve do desne, od zgoraj do spodaj in povsod vmes. Tja, kamor naše dobre državljanke in državljane najbolj skrito zabode, izstreli svoje močne naboje. Aktualna poezija ob kateri pozabiš na spremljanje vsakodnevnih, v vato ovitih poročil bolj ali manj skorumpiranih medijev vseh vrst. Jasna, brez ovinkov a napolnjena z mnogimi pomeni, pisava, ki vznemirja. Če smo bili že prepričani, da je poezija izgubila smisel biti prodoren in vztrajen medij, ki skozi sebe brez kakršnega koli obžalovanja trosi udarce resnice, smo ob pesmih AMG prepričanje dobili hitro, direktno "in your face" nazaj.

Dejan Koban

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

komentar na spremni zapis, ne na poezijo:

kaj je narobe z akademskim premislekom? zakaj se pretvarjamo, da streljamo dobre državljanke in državljane, če pa jih nujno potrebujemo, da osmislijo poz(icij)o naše poezije? kako smo lahko prepričani v skorumpiranost vseh medijev in lastno resnicoljubnost?

Nezaposleni, nauči, prosim te, brat zapise. Ne gre za streljanje državljank in državljanov, ampak za opozorilo, kje večino ali vsaj veliko ljudi v tej državi zaboli, recimo natančneje: šovinizem, rasizem, nacionalizem, mačizem, homofobija in podobno.
Nisem napisal, da so vsi mediji skorumpirani, ampak da so skorumpirani mediji vseh vrst, kar sem ciljal predvsem na nacionalne in zasebne medije ter na medije, ki se nagibajo v razne politične smeri.
In še akademski premislek. Piši mi zasebno sporočilo na FB, greva na tri kave in ti razložim. Prinesem tudi torbo knjig s seboj za primere. In odjebi anonimnost, pliz al pa rajši ne komentiraj. Ajde.

Popravek v prvem stavku: Nezaposleni, nauči se, prosim, brat zapise.

A ni to, kar izziva tvojo obljubo razlage na zasebnih sporočilih in zasebnih kavah, tudi neke vrste anonimnost?

... hola ...
zanimiv je sam pojem: dober drzavljan. to me res zanima, kdo je torej dober drzavljan v tej drzavi. zanima me tudi drza dobrega drzavljana. a boste spet ven prisli s temi idiotizmi: slovenec je bil vcasih priden. res bom umrl od tega debilizma. torej ... ?
zanima me pa tudi, kdo bo koncno naredil neodvisen medij, ki se ne bo tikal samo studentske populacije ampak bo sel se korak naprej od tega kar uvaja Radio Student. res me zanima, kdaj se bo to zgodilo, ker ce se ne bo, potem bomo kmalu imeli samo se ping pong debilisticnih sodb, brez kakrsnekoli kulture, gor in dol po medijskem prostoru nekih starih riti in srajc, ki itak so odrascali v drugem casu in imajo totalno drug mind set tam iz casov druge svetovne vojne in jim je visek, da se drug drugega prcajo, frcajo in nenadjebljivo drkajo. vecinoma folk itak skor da nic ne cita vec in gleda, vsi se sam zapirajo v svoje luknje.
akademski premislek? ali sploh ta se obstoji? ali ne bi akademik, nacitan, izobrazen in avtoritaren v sodbi, dejal AMG cesa naj se drzi in kaj naj izpusti, da bi potem mogel napisat akademsko porocilo o svoji akademskosti kot feed-back samemu sebe? bi rekel.

Pomišljaj (ali Vezaj): Ne da se mi odgovarjat na tvoje kar koli od odgovora.

Bile: Pomiri se malo. Za to obstajajo medikamenti ali pa sprehodi v naravo. Tudi domača žival pomaga. Ali poslušanje glasbe in sestavljanje ladij v stekleničkah. Lahko pa narediš čisto svoj, pravi, neodvisen medij, ki bo popoln in nad vsemi drugimi resnicami.

Pomišljaj (ali Vezaj)--- Mogoče pa je to res prava slovenska ideja dobrega državljana: 'ne da se mi', jemljem medikamente, sprehajam se v naravi in imam domačo žival. Poslušam tudi glasbo in sestavljam ladje v stekleničkah. Veliko tudi razmišljam, kaj bi vse lahko še storil v svojem življenju. Zanimam se za resnico.

Dejan.

a hahahahhahahahhahahah. Maksimalno.
Gospod Dejan KOban, al kdorkoli že si, nimam pojma, kar pa bom zraven rekla je, da če nisi opazil, rabimo danes malo več jeze. A la, kako izraziti svojo jezo, tvoriti ideje nestrinjanja in upora, ne pa nekega mumijevskega sprehoda v gozd pa take kretenizme, al pa teorijo o teorijah. POčni to v prostem času al pa se v gozd presel, od koder smo itak vsi Slovenci prišli. Bom kar zraven volila za jezo, ne pa za neko new-ageovsko nenasilno komunikacijo. Nenasilno komunikacijo lahk ti prodajaš na Balkanu al pa v Ameriki ne pa v SLO, kjer je kulturna štimunga mal drugačna. Mlečna, mehka, dolgočasna in apatična. Pa zdravje tebi Kobal. al Koban.

Pomišljaj, kako je lepo biti anonimen in človeku groziti z umorom, kajne? Šibrovka je puška in z njo se pač strelja in če tarčo zadeneš, tarča pogine.

Ti Dejan Koban ga pa pihneš na polno.

@dejan koban: reductio ad absurdum

Kako primitivne replike Dejana Kobana. Neprimerno in zasrkbljujoče, pri branju tega te res vse mine.

eh, tud iz primitive se da kej vn zvlečt

to ni primitivno, to je pač samo otroško, ozko in zadrto.

kakšen drobcen stas in kakšen doneč glas ... zverajoča gimnastika simpatične zadrege ... zatorej, lepo je poslušati poezijo in ne samo pamtovanja, jezo ter filozofiranje ... mnoga bitja imamo veke, ušesa dva, poezija ta gospa, naj bo na vaših valovih več doma ... rima, zajec in sramežljiva detelja ... poezija je popek sveta. lepa govoriš na pikčast šivalni stroj, marela je slast okusnega neba. ratatatata!

a viš Koban kako ti je zelje lepo zagodlo

ja Koban: pau pau pau pau

brez sramežljivosti ni zanimivosti.

MONIKA VREČAR

»Med spolnim odnosom je ženska
dojeta kot zgolj telo,
kar spravlja v nevarnost njeno dušo.«
je rekla Luce.
Obrni se, Luce.
Sleci hlače, Luce.
In hlačke, Luce.
Razširi noge, Luce.
Vlažim te, Luce.
Prodiram vate, Luce.
Fukam te, Luce! Fukam te!
Masiram tvoje joške,
Božam tvoj povešen trebuh,
Zapletam prste v tvoje sive sramne dlake, Luce.
Udarjam ob tvojo uvelo zadnjico, Luce.
Ščipam tvoje boke, Luce.
Vlečem te za tvojo fantovsko frizuro, Luce.
Potiskam prste v tvoja francoska usta, Luce.
Tvoje telo!
Tvoje telo je tukaj, Luce.
Tvoje telo je tukaj,
tvoja duša pa se skriva,
Luce Irrigaray,
ker jo je sram pred tabo.

ANA MARIJA GARAFOL
Perilo

režiraj me
reci naj se napol slečem
režiraj me
ukaži naj se naslonim na mizo
režiraj me
in bom lutka
režiraj me
in moje nogavičke bodo bele
režiraj me
ponudi mi jabolko
režiraj me
in igrala se bom z njim
režiraj me
pritisni ob podlago
režiraj me
reci naj pridem
režiraj me
in te obiščem diskretno
režiraj me
ukaži naj prosim
pofukaj me
kot podivjana žival
kot da ti gre za življenje
pofukaj me
tu se zgodi stvarna napaka
tu se prsti priščipnejo v vratca
tu se dlan ujame v boben
strga jermen
v dveh besedah
se razlije
mehčalec pod pas
medtem ko odpenjava zaponko
moči
slab scenarij
neizpolnjen garancijski list

Same thing? Repeat? Vmes je koliko, 10 let?

VVI:

Pri teh dveh pesmih nikakor ne gre za ponovitev. Je zaznati podoben ritem. Kaj več pa težko.
Monika Vrečar se je na pesniški sceni pojavila leta 2011. Ta pesem je torej stara največ 6 let.

In za vse, ki jim pač be pašem:
Sprijaznite se, če lajate name, bom lajal nazaj, ne glede na vse.

ne pašem*

se opravičujem, ampak meni manjka kar dosti francoske erotične domišljije pri obeh vižah. v bistvu me dolgočasi ideja, da je ženska vedno nek žrtveni plod moške domišljije. v bistvu nikoli ni tako. v bistvu vedno ženska izbira. v bistvu ženska izbira tudi kakšen bo scenarij v postelji. tu je v bistvu največja moč ženske. hahahhahaha. v bistvu je vse na glavo obrnjeno. no mogoče v domačih logih res ne.

to je malo bolje, ja:

SODIHANJE
lahko mi
sežeš v telo
kamorkoli
globoko
kolikor moreš
v užitku
in bolečini
se ti izmaknem
ne morem
se izmuzniti
v jeziku
v besedah
tu
me vdihuješ
vdihneš
popolnoma

Men še vedno bolj dogaja Mimi Mercedez pa slovenska Mica Maca, k sope k pržgana lajna. Jebeš to neko domišljijo.

Joj – ojoj! To v znak dano telo. Pa saj se najde še kaj, ane? Ves ta nametan erotizem ne preglasi enega samcatega pridušenega stoka, ki zaneti slo v naslado, da postaneta bližina in domišljija en sam poligon, kjer je prostora za vse vesolje … stokanje v breztežnostnem stanju, ko se onegavimo s toplim bistvom, ki nas ožema, do zadnje kaplje krika, da črne luknje popadajo na kolena in mlečna cesta je vse prej kot le prispodoba, enostavno prešpricani s tem kar nas presega in bega. Predaja je vselej smrt in rojstvo obenem, jebemti ščemi, ko ne veš, če se sploh vrneš … globlje, dol, dol … tam kjer Dane kraljuje. Šarm pokončne zaletavosti in voljnega zaledja ...

Joj - ojoj! Pokanje ledene skorje.

V bistvu me je pesem Perilo bolj spomnila na tale odlomek:

"Enkrat me je eden izmed profesorjev fotografije povabil na fotosešn. Ha, ha, ha! Ja, točno tako je izgledalo, kot si sedaj predstavljate.
Tema, ki je bila razdelana na tisočih filmskih trakovih in sigurno še bolj secirana v mnogih naših glavah v resnici ne more prinesti nobenega presenečenja več. To sem vedela in sem povabilo sprejela samo zato, da bi podkrepila svoj prav. Potrdila nujnost določenih situacij. Obstajajo situacije, ki pač po nujnosti vodijo v seks, in fotografiranje ena na ena je sigurno na tem seznamu. Pravzaprav na samem vrhu seznama, če sem natančna. Bolj, ko sem bila prepričana o podrobnostih, bolj sem bila radovedna. In res, ko so se stvari začele dogajati, je bilo, kot bi presnemaval magnetni trak z isto vsebino.
Za začetek me je moral sprostiti. In sebe tudi. Ker 27-letna razlika ni ravno nekaj, na kar lahko pozabiš brez določenih pomagal, recimo v obliki alkohola. Ne samo, da bi mu lahko bila hčerka, njegova hčerka je bila nedvomno dosti starejša od mene. Sproščanje je kar trajalo in trajalo in težko bi bilo reči, kdo je bil bolj napet. Meni je, po pravici povedano, dol viselo, jaz sem samo skrbela za REC, ostalo pa se je opravilo samo. Vklopila sem svoje ude v že davno določeno dogajanje, v natančno matrico takšnih situacij, globoko vrezano v mojo podzavest in kot ženska sem se ji bila sposobna prilagajati brez napake, brez zgrešenega giba, brez kakršnih koli zadržkov.
Pa parih pirih je sledilo fotografiranje z oblekami, fotografiranje z deli oblek in nato fotografiranje z vse manj obleke na meni. Vse našteto v prejšnjem stavku se je odvilo v treh minutah in je bila zgolj priprava na … fotografiranje brez oblek, seveda.
Moški, oziroma profesor je ves čas blebetal neke bedarije, verjetno zato, da bi me sprostil. Včasih se je dotaknil kakšne stvari seksualne vsebine. Počasno in neopazno jih je uvajal v svoje prazno čvekanje o tem in onem.
Problem starih moških je ta, da imajo veliko izkušenj. In bolj, ko govorijo o njih, bolj se starajo. Več, ko se jim zgodi, več časa si pribijejo za govoričenje. Njihovo življenje izgleda kot eno samo božje stvarjenje Zemlje, ki ga je Bog nalašč stlačil v osem dni, da bi ohranil svojo potenco. NIHČE ne mara starega, impotentnega boga. Zato pa smo se tako obesili na Kristusa.
Po vseh pripravah je začel z zgodbicami, kako nikoli ne naredi prvega koraka s svojimi modeli, ker je profesionalen in podobne neumnosti, čemur se v scenariju reče le iztočnica za tvoj tekst. Kaj sem imela storiti drugega, kot da sem se mu usedla s svojo nago ritjo v naročje, ker sem edino tako lahko naprej mirno presnemavala.
S tem, da sem posodila svoje telo za vlogo, se mi je odprla krasna prilika infiltriranega opazovalca. Ka j pa je, v bistvu, telo? Nič posebnega. Nič svetega. In nič zares tvojega. Kasneje, ko sem ležala na setu pod segretimi reflektorji, on pa mi je z jezikom ril med nogami, sem še zmeraj razmišljala samo o svoji vlogi. Ni mi prišlo, zakaj bi tudi mi, ampak sem brezhibno zaigrala krasen orgazem. Ne zaradi njega, zaradi scenarija! Kakšen uspeh!!! skoraj sem sama sebi verjela, tako sem bila dobra. Komaj mi je prišlo, že sem se začela oblačiti in ga naredila malo živčnega. Zakaj se že oblačim? Kar se mene tiče, je bila stvar končana, po vse splošnem scenariju je bila zadeva taka, da hoče model po seksu ostati pri fotografu in se crkljat, umetnik pa se ga nato že nekako znebi. Ampak kaj, ko mi je zmanjkalo traku. Kar se mene tiče, se scena zaključi z orgazmom, potem pa imajo igralci druge opravke na naslednjem setu."
(Kdo je najel sonce, M. Vrečar, LUD Šerpa)

VVI: Poznam ta odlomek in celotno knjigo. Sem vesel, da sem jo urejal.
Tudi ta odlomek me sicer ne spominja na Anino pesem. Je pa kul.

ja, milijoni variacij med jezikom in fukom.

čeprav... zanimiva je ta histerična redukcija telesa na zahodu na le nekaj funkcij: hrana, parjenje, gestikulacija in nošenje oblačil ter ličil. poezija je prav tu morda edina, ki se zoperstavlja tej bizarnosti najbolj radikalno.

zakaj ma tolk bejb v lj. daddy issues in zakaj jih predstavljajo kot neki izvirnega in relevantnega?

nimaš tipov v lj., ki bi lahko te bejbe zvlekli ven iz daddy issues in jih pri tem obdržali na višku naslade. lol

zakaj ma tolk tipov v lj. tak razmik med kurcem in mozgom in zakaj ga predstavljajo kot višek razsvetljenstva?

Slovenci niso daleč prišli od Cankarja in skodelice kave pri razumevanju ženske. Žal. Zato je Zorec tako zanimiv in nenavaden.

Haha. Vi pa ste zabredli. Tako ali drugače so daddy in mommy issues mal passe. To so teme za esej maturitetnega natečaja. Oba spola pač zorita, sedaj kako in na kakšen način, ja to pa so odprta vprašanja v današnji družbi. Freud pač ni več aktualen v letu 2017 nekaterim ljudem.

Da, zato imamo tako rade opico od Maxa Modica.

Muhahahah

Mislim, da ne gre za nobene issues. Veliko bolj preprosto je. Enostavno gre za literaturo in pika. Zdaj pa, če imaš rad Jančarja, pač bereš Jančarja. Če imaš rad Bukowskega, bereš Bukowskega, če maš rad Zupana (Vitomil Zupan), bereš Zupana, če imaš rad Zorca, bereš Zorca, če maš rad Vrečarjevo, pač bereš Vrečarjevo. To je to. Sam rad berem Vrečarjevo. Ne vem, zakaj je potrebno razpredat sem pa tja in levo in desno. Še vedno pa lahko tisti, ki zase ve, da veliko ve in da je sposoben, vzame pisalo v roke ali začne tipkat na kompjuter in napiše nekaj novega, vznemirljivega, svežega. Za to gre. Da bralec najde nekaj, kar ga premakne, vzpodbode, zjebe tudi, če je treba, osupne. Vsaj sam iščem takšne pisave. In išjuji gor ali išjuji dol.

Slovenci me dolgočasijo. Njihovo pisanje me več ali manj dolgočasi. Ne maram stiroporja. In ne maram dolgočasnega nemškega fuka.

"napiše nekaj novega, vznemirljivega, svežega."

Ekzektli, za to gre. Isjuji gor ali dol. Vazno je, kako se lotis zadeve. Monika Vrecar tu in tam ima to vznemirljivost, svezino, se boljsi je (po mojem mnenju) Tomislav Vrecar, tako v prozi kot v poeziju. Garafol pa za zdaj (kar sem slisal in bral) ne prinasa nekaj novega, svezega, vznemirljivega. Toda pocakajmo na knjigo, morda pa vseeno preseneti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.