Agrogozdarstvo | Radio Študent

Agrogozdarstvo

Oddaja
15. 11. 2016 - 12:00

Sadni zidovi. O kmetijsko-gozdarskih sistemih s Sašo Vochl. Pravrtičkarski nasveti. Etimologija breze.

-------------------------------------------------------------------

PASIVNI SOLARNI RASTLINJAKI

Tople grede so kot popolnoma zaprte in umetno ogrevane konstrukcije, kjer se toplota skorajda neprenehoma izgublja, popolnoma nasprotne temu, iz česar so se razvile. Za delovanje potrebujejo veliko energije - v glavnem za ogrevanje, sicer pa tudi za osvetljevanje in uravnavanje vlage. Vzgoja pridelka v rastlinjakih porabi deset- do dvajsetkrat več energije kot pridelovanje na odprtih poljih. V tem smislu je pridelovanje v rastlinjakih energijsko primerljivo z živinorejo.

Predhodniki rastlinjakov naj bi bili sadni zidovi, ki so za svoje delovanje porabili znatno manj energije kot današnje tople grede. Razvoj sadnih zidov se je začel v 16. in je trajal vse do 20. stoletja. Sprva so kmetje v mestih severne Anglije, Francije, Nizozemske in Danske gojili mediteransko sadje in zelenjavo s pomočjo masivnih zidov, ki so čez dan shranjevali sončno energijo in jo ponoči oddajali. S tem so ustvarjali mikroklimo, ki je lahko bila od zunanje temperature višja za 10 stopinj.

V začetku »male ledene dobe«, ki je trajala od sredine 16. do sredine 19. stoletja, naj bi Francozi izumili tehniko obrezovanja sadnega drevja, imenovano »espalier«, ki je omogočala masovno gojenje sadja na več 100 km. Veje dreves so obrezovali tako, da so jih lahko pritrdili na lesene okvirje na zidu. Drevesa so od zidov posadili za toliko, da so lahko normalno razvila korenine.

Kasneje so Belgijci in Nizozemci za pridelovanje sadja uvedli še učinkovitejše serpentinaste sadne zidove, ki so bili statično stabilnejši, zadrževali pa so tudi več toplote. Medtem Britanci masovnega zidnega sadjarstva sicer niso prakticirali, vendar so kljub temu razvili tehniko notranjega ogrevanja sadnih zidov, ki je preprečevala pozebo drevja.

V začetku 19. stoletja so belgijski in nizozemski pridelovalci začeli eksperimentirati s steklenimi ploščami, s katerimi so zaščitili sadno drevje ob zidu. Metoda se je postopoma razvila v pasivni solarni rastlinjak, ki je bil zgrajen ob zidu.

Trend steklenega rastlinjaka se je razvil šele konec 19. stoletja, ko so večje steklene plošče zaradi produkcijske metode postale dostopnejše in ko so fosilna goriva omogočala ogrevanje steklenih konstrukcij kljub velikim izgubam toplote. Zanimanje za pasivne solarne rastlinjake se je ponovno pojavilo šele med naftno krizo v sedemdesetih letih 20. stoletja, vendar je razen na Kitajskem kmalu upadlo skupaj s cenami energije.

V zadnjih treh desetletjih so na Kitajskem zgradili 800.000 hektarjev pasivnih solarnih rastlinjakov. Rastlinjaki so iz treh strani običajno obdani z opečnatimi ali glinenimi zidovi, medtem ko je južna stran rastlinjaka pokrita s transparentnimi materiali, ki prepuščajo sonce. Ponoči plastiko prekrijejo še z izolacijskim materialom, ki rastlinjak dodatno zaščiti pred mrazom.

CO2, ki je v toplogrednih sistemih prisoten kot stranski produkt naftnih goriv, ki ogrevajo rastlinjake, v pasivnih solarnih rastlinjakih na Kitajskem nadomeščajo z vzgojo perutnine, prašičev in rib, ponekod drugod pa s kompostiranjem. Metode in materiali za uporabo pasivnih solarnih rastlinjakov se razvijajo povsod po svetu. Kljub temu, da gojenje rastlin v pasivnem solarnem rastlinjaku prihrani veliko energije, pa je pridelek glede na obdelovalno površino vsaj za polovico manjši kot na toplotnih gredah. To pomeni, da bi industrija pasivnih solarnih rastlinjakov zavzemala dva- do trikrat več zemlje, kar pa ne bi bil problem, če bi se živinoreja kot glavna porabnica obdelovalnih površin zmanjšala.

-----------------------------------------------------------------------

Kmetijsko – gozdarski sistemi

Intervju s Sašo Vochl

Sodobne kmetijske prakse se soočajo z mnogimi problemi, kot so nesmotrna poraba energije, kmetijsko onesnaževanje, intenzivnost procesov in preobsežna produkcija vsega. V sledečem prispevku predstavljamo prakso, ki poskuša na enem prostoru združevati različne dejavnosti in obenem odgovarjati na zgoraj omenjene izzive. V angleškem govornem področju se za omenjeno dejavnost uporablja beseda agroforestry, torej agrogozdarstvo, pri nas pa se uporablja termin kmetijsko-gozdarski sistemi.

Pri kmetijsko-gozdarskih sistemih gre torej za način rabe tal, kjer na istem zemljišču rastejo drevesa in se izvaja ekstenzivno kmetijstvo. Tako na eni površini dobimo različne proizvode, način pridelave pa je zaradi zgradbe na dolgi rok trajnejši in hkrati opravlja različne ekološke in socialne funkcije. Poznamo šest kmetijsko–gozdarskih podsistemov, ki se razlikujejo po namenu in načinu povezovanja drevja in grmovja z različnimi kmetijskimi tipi.

Sodobno klasificiranje sistemov, iskanje mej in definiranje pa je le novodobno odkrivanje tople vode. Pred intenzifikacijo kmetijstva so bili kmetijsko–gozdarski sistemi precej uveljavljena praksa, s katero so ljudje optimizirali svoje delovanje. Razvili so se glede na potrebe ljudi, geografsko lego kmetijskih površin in lokalnih posebnosti. Združevanje različnih kmetijskih praks na eni površini je imelo mnogo pozitivnih učinkov, ki pa so bili zaradi brutalne ekonomske logike dvajsetega stoletja potisnjeni v drugi plan.

Slovenija je za razliko od nekaterih drugih držav uspela zadržati nekatere tradicionalne oblike rabe tal, to pa predvsem zaradi razgibanega reliefa ter posledične razdrobljenosti različnih tipov obdelovalnih površin. Na področju Slovenije so precej razširjeni visokodebelni oziroma travniški sadovnjaki, ki jih uvrščamo v podsistem, imenovan drevesa z možnostjo večnamenske rabe.

Zelo stara in v svetu precej razširjena pa je tudi paša živali pod zastorom dreves, ki jo strokovno uvrščamo v drevesno-pašni podsistem. V evropskem prostoru se je v skladu s pestrimi naravnimi danostmi in kulturnimi značilnostmi razvilo veliko oblik drevesno-pašne rabe. Tako najdemo na severu švedski lovangar, na jugu pa grški kouri, od vseh pa posebej izstopa španska dehesa.

Za gospodarjenje z vodnimi viri, tako tekočimi kot stoječimi, pa se je oblikoval podsistem obvodne drevnine. Tudi ta praksa ima dolgo zgodovino, saj so ljudje ob rekah in potokih že od nekdaj puščali drevesne in grmovne vrste zaradi sence, gojenja plodov in lesa, prav tako pa so s tem zmanjšali erozijske procese. Poleg tega tvori obvodna drevnina naravni filter, ki učinkovito varuje vodo pred kmetijskim in drugim onesnaževanjem ter predstavlja pomemben krajinski element, ki ohranja vrstno pestrost in nudi mnogim živalskim vrstam koridorje za prehajanje in bivanje.

Kmetijsko-gozdarski sistemi prinašajo v primerjavi s čisto kmetijsko ali čisto gozdarsko rabo precej prednosti predvsem z vidika ekosistemskih storitev, ki jih lahko zagotavljajo družbi. Sobivanje dreves, kmetijskih kultur in domačih živali na isti površini prinaša izjemno blagodejne učinke na zadrževanje hranil v tleh, vezavo ogljika, krepi možnost opraševanja, omejuje populacije škodljivcev in zmanjšuje erozijo tal. Hkrati s povečevanjem pestrosti krepi možnost za rekreacijo in estetsko vlogo krajine. Glede na večjo kompleksnost kmetijsko-gozdarskih sistemov lahko glavno težavo predstavljata predvsem pomanjkljivo znanje strokovnjakov in kmetov ter slabo medsektorsko sodelovanje.

V letu 2012 se je na Gozdarskem inštitutu v sklopu Programa razvoja podeželja izvedla raziskava na temo kmetijsko-gozdarskih sistemov, kjer je več strokovnjakov proučevalo različne prakse iz tujine ter možnosti uvajanja teh sistemov pri nas. Po koncu raziskave se za konkretne ukrepe ni našlo razpoložljivih finančnih sredstev, predvsem zaradi slabe prepoznavnosti pozitivnih učinkov in dolgoročnih finančnih ter drugih vložkov.

Kmetijsko-gozdarski sistemi imajo velik potencial pri soustvarjanju vzdržnih kmetijskih politik in praks, ki jih bo treba čim prej vključiti v klasične metode kmetijstva, gozdarstva in živinoreje. Za optimističen zaključek in pogled v svetlo prihodnost pa navedimo še podatek Evropske zveze za kmetijsko-gozdarske sisteme, ki ugotavlja, da naj bi se do leta 2025 kar 50 odstotkov evropskih kmetij soočilo z eno od oblik takega načina gospodarjenja.

-----------------------------------------------------------------------------

Vrtna opravila v novembru, Josip Štrekelj, 1947

Ako je zemlja godna, sejemo v začetku meseca novembra izjemoma tisto vrtnino, katere seme dolgo časa kali in katere pridelek želimo imeti v naslednji pomladi bolj rano. Med tako prištevamo novozelandsko špinačo, peteršilj, korenje, črni in beli koren, pastinak in tudi čebulo.

Na sončni legi napravimo na jesen sejalno gredico za vzgajanje sadik, potrebnih v prihodnjem poletju. Pognojimo jo z uležanim hlevskim gnojem in kompostom. S tem pospešimo rast setve in razmnoževanje korenin. Kolikor bolj je zemlja humusna, toliko boljša je. Pri vzimovanju pazimo, da ni listnata vrtnina rosna, ognita in umazana! Iz neobsejanih in neposajenih toplih in pokritih gred zmečemo zemljo, da premrzne. Koder so v zemlji škodljivke in kjer se pojavijo glivične bolezni, moramo ob točasnem prekopavanju apniti. Kvadratni meter prostora potrosimo s 30 do 40 dkg živega apna, razpadlega v prah. Med trajne dišavnice potrosimo droben gnoj, da jih obvarujemo pozebe.

Da nas zima in zmrzla zemlja v tem in bodočih mesecih ne ovirata, ko pripravljamo vrtnino za siljenje, jo v začetku meseca novembra izkopljemo, v zavetnem prostoru gosto prisujemo ter odenemo s slamo in vejevjem, da jo obvarujemo ledu. V rokih za siljenje jo pozimi od tod nosimo v silnico. Orodje osnažimo, namažemo železne dele s strojnim oljem, da ne zarjave, in shranimo na suhem.

----------------------------------

Etimološki kotiček

Breza

V mnogih slovanskih jezikih se uporablja podoben izraz, tako na primer hrvaško in srbsko breza, rusko bereza in češko briza. Praslovansko berza je sorodno z litvansko besedo beržas, staroprusko berse, nemško Birke in staronordijsko bjork, vse v pomenu breza. Indoevropsko izhodišče bherhg v pomenu bel oziroma svetleč se s podobnim pomenom pojavi v staroindijskem jeziku v besedi bhrajate. Drevo breza je tako poimenovano po svetlem lubju, iz iste osnove pa izhaja tudi ime za drevo brest s prav tako svetlečim lubjem.

 

 

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.