Zgodba skupnostnega vrta na ulici Velika Čolnarska 15

Zgodba skupnostnega vrta na ulici Velika Čolnarska 15

Oddaja
21. 6. 2016 - 12:00

Zgodba nekega vrta

V zadnjih letih pri nas in drugod zeleno predstavlja trend, ekološko postaja zapoved, možnost vrtnarjenja pa se je ponovno vzpostavila kot standard kakovosti življenja v mestih, ki ga mora v svoj program umestiti vsak župan.

Kljub temu pa to ne pomeni, da ekološko življenje ali vrtičkanje postaja čedalje bolj dostopno, prej ravno nasprotno. Eko način življenja ima svojo ceno, podobno pa se godi tudi nadebudnim vrtičkarjem, ki se morajo, če želijo vrtnariti, podrejati čedalje večjemu številu predpisov, obdelovati zemljo na za to predpisanih zemljiščih, plačevati najemnino, nepotrebne komunalne storitve in tako dalje.

Zelenim županom navkljub v urbanističnih planih nekaj ne »štima«. Po eni strani prebivalci dobivamo čedalje več površin za pešce, ki se po drugi strani hitro zapolnijo z mizami bistrojev. Dobivamo javne institucije, ki nastajajo v kompleksih s privatnimi upravljavci. Vrtičkarska taborišča pa rastejo na ruševinah samoniklih vrtičkarskih kolonij. Kar je vsem tem projektom skupno, je dejstvo, da velikim besedam o javnemu interesu, skupnostnem delovanju, solidarnosti in trajnostnem razvoju navkljub zmeraj prevladajo interesi upravljavcev kapitala.

 

Nastanek vrta Čolnarska

Zaradi prej omenjenega je nujno, da upravljanje svojih življenj, svojih četrtnih skupnosti in svojih krajev prevzamemo sami. Takšna intervencija v naša življenja se je zgodila tudi v primeru skupnostnega vrta Čolnarska, ki mu v sledečih dneh sledi uničenje s strani nepremičninskih dobičkrajev, ki želijo na eno od redkih preostalih in zelo rodovitnih zaplat v Trnovem postaviti v zadnjem času popularne mini stanovanjske blokce.

Zgodba skupnostnega vrta Čolnarska se je začela leta 2014. Razvila se je iz iniciative, izhajajoče iz Avtonomne kulturne cone Metelkova, kjer so se odvijala redna predavanja in delavnice v okviru »Jallinih sonaravnih sred«, katerih glavna pogonska sila je bil na žalost prehitro preminuli tovariš Jure.

Na »Jallinih sonaravnih sredah« se je dalo naučiti vse od gojenja gob do motorkanja z žago. Vsi dogodki so bili brezplačni in odprti za vse. Več kot se je v ljudeh nabiralo znanja, večja je postajala tudi želja in potreba po dostopnih površinah, kjer bi se dalo eksperimentirati s pridobljenim znanjem.

»Jalline sonaravne srede« so se posledično marca 2014 osredotočile na ustanavljanje skupnostnega vrta, to pa je pritegnilo zanimanje male urbano-agrarne platforme »Zadruga Urbana«. Kolektiv »Zadruge Urbane«, ki je že dalj časa kolektiviziral zapuščene površine v mestu in jih spreminjal v vrtove, se je navdušil nad idejo o še eni sestrski iniciativi in se začasno iz anarhističnega socialnega prostora A-infoshop preselil v sosednjo Jallo Jallo.

Pisana množica okoli 40 neznancev različnih generacij, socialnih ozadij in vrtičkarskega predznanja je začela usklajevati svoje želje, vizije in potrebe. Sklenilo se je, da ne bomo ustanavljali pravne osebe, da za zemljo ne bomo prosili mestne občine, kakor tudi ne plačevali najemnine, da bomo vso zemljo obdelovali vsi, pridelek pa porazdelili spontano – vse to se je sklenilo soglasno na skupščinskih razpravah. Sledile so prve kolesarske ekspedicije iskanja primerne zemlje in kmalu so iniciativi nasproti pristopile prijateljici prijatelja, ki sta v iniciativi prepoznali potencial za plodno sodelovanju na zapuščenem kosu zemlje v bližini svojega doma v Trnovem. Petega aprila 2014 je že sledila prva skupnostna akcija in začela se je plesti zgodba o novi skupnosti.

 

Skupnost Čolnarska

Že v prvem mesecu delovanja se je pokazal izjemen potencial sodelovanja takšne pisane druščine. Okoli 60 neznancev je v naslednjih nekaj mesecih izmenjalo ogromne količine znanja in svoje argumente pretehtavalo na skupščinah. Opremo, mehanizacijo, ekološka semena, gnoj in ostal material se je dobilo brez problema. Na obisk se je šlo celo k zadnjemu trnovskemu kmetu in se ga poprosilo, če bi nam z traktorjem preoral surovo zemljo – kar je, verjetno zaradi simpatije do čudaške skupinice vrtičkarjev – tudi entuziastično storil. Zelo dobro so nas sprejeli tudi sosedje, ki so v nas po eni strani prepoznali ljudi, ki jim bodo uredili neurejeno okolico, po drugi strani pa so vedeli, da dokler bodo na vrtovih ostali vrtičkarji, tam ne bodo nastale betonske ploščadi za parkirišča in zrasli blokci, ki bi jim zastirali pogled.

Začetnemu zagonu navkljub pa se je skupinica, pričakovano, eksponentno zmanjšala. Nekateri so se umaknili zaradi pomanjkanja jasnega vodstva, drugi so bili skeptični do ideje skupnostnega upravljanja in razdeljevanja, tretjim se morda ni dalo razreševati vrtičkarskih konfliktov, spet četrti so si raje poiskali svoje vrtove v bližini njihovih domov. Tako se je v septembru 2014 oblikovala stabilna, a pretočna skupnost okoli 15 posameznikov, ki se je obdržala vse do danes.

Vrtičkarska iniciativa se je sčasoma izoblikovala v živo skupnost. Na vrtovih se je začelo debatirati o čebulnih mušicah, osebnih travmah zaradi brezposelnosti in skvotanju. Na piknikih so se izoblikovale ideje o odvodih delovanja. Skupnost Čolnarska je kmalu začela organizirati informativno-izobraževalne dogodke na Metelkovi, kuhala javne večerje v A-infoshopu, bila ključna pri vzpostavitvi tamkajšnje Alternativne tržnice, ki temelji na izmenjavi, prostovljnih prispevkih in darovanju ter se angažirala pri družbenih vprašanjih, kot na primer v primeru frackinga v Prekmurju, v Protirasistični fronti in nenazadnje tudi boju za zaskvotano Tovarno Rog.

Poleg tega se je vzporedno z vrtičkarstvom začelo uporabljati tudi tamkajšnje stavbe in v maju 2015 so poleg zelenjave na Veliki čolnarski 15 začeli uspevati tudi prvi skvoterji, ki so si v varnem zavetju vrtov uspeli rešiti svojo stanovanjsko problematiko.

V središču mesta se je tako izoblikovala še ena skupnost, ki je eksperimentirala z avtonomijo in se ni pokoravala zapovedim predpisanih pravil s strani oblasti, temveč je preko samoorganizacije iskala odgovore na svoje potrebe, želje in vizije. Vse to na nehierarhičen način, kjer se je delovalo s soglasjem na podlagi sprejemanja stališč ostalih. Skupnosti je prav tako uspelo ohraniti odprtost do novih ljudi, kar je preprečilo stagnacijo in ji omogočalo rast tako v vsebinskem kakor praktičnem smislu.

Vse to je v tretji sezoni doprineslo k močni skupnosti sicer zelo raznolikih posameznikov, ki pa se je ta četrtek znašla pred dejstvom, da jo bodo »zbuldožerirali« nepremičninski zaslužkarji.

 

Kapitalski interes – sovražnik številka 1

Zgodba nekdanje kmetije na Veliki čolnarski 15, ki je nekoč z zelenjavo zalagala ljubljansko tržnico, kakor je bilo takrat to v Trnovem v navadi, za vrtičkarje postane zanimiva, ko nepremičnine pred gospodarsko krizo leta 2008 kupi gorenjsko gradbeno podjetje.

Plan lastnikov je postavitev večstanovanjskih objektov na relativno elitni lokaciji, obdani s hišami, s čimer sosedje niso preveč zadovoljni, saj si ne želijo iznakaženega razgleda, kakor tudi ne nevarnosti poplavljanja, ki bi naj bi ga povzročile zabetonirane podzemne garaže. Ti načrti se ne uresničijo, saj podjetje izpodnese nepremičninsko špekuliranje, ki se s prihodom gospodarske krize razblini. Finančni dolg podjetja nase v obliki neprimemičnin prevzame »slaba banka«, ki ga konec leta 2015 uspe prodati avstrijski banki, ta pa nepremičnine v maju 2016 končno uspe prodati domačemu okulističnemu mogotcu, ki si od nakupa, investicije in preprodaje obeta velik zaslužek.

Verjetno se mnogim postavlja vprašanje – kaj naj bi bilo s tem narobe. In odgovor je: prav nič. Živimo v družbi, ki temelji na pravici do zasebnega kapitala. Tisti, ki ga imajo, lahko z njim svobodno razpolagajo, vendar pa se pri tem odpre vprašanje, kaj v družbi preostane tistim, ki tega kapitala ne premorejo.

Verjetno takšnim preostanejo dve stvari: ali se podredijo pravilom in zahtevam tistih, ki s kapitalom upravljajo, ali pa svojo moč pomnožijo z močjo ostalih in začnejo ustvarjati drugačno družbo. Družbo, v kateri se svoboda posameznika postavlja pred svobodo kapitala. Sebično zasledovanje dobička zamenja sodelovanje za skupno dobro. Sledenje pravilom pa nadomesti boj za egalitarnost vseh, ne glede na socialni status ali katerokoli drugo družbeno kategorijo.

Vse to je tudi skupnost na vrtu Čolnarska, vendar ni edina takšna skupnost, in čeprav nam bodo morda zbuldožerirali vrt, ideje in našega delovanja ne bodo mogli nikoli izkoreniniti. Zato lahko samozavestno rečemo, da se kmalu vidimo na novih vrtovih, in takrat bomo boljše pripravljeni.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

VRTNA OPRAVILA JUNIJ

Razen pobiranja pridelkov zgodnjega krompirja, graha, boba, zelišč, blitve, špinače, solate, čebule, rabarbare, jagod, ribeza in redkvic zjutraj ali zvečer, ko so rastline pod manjšim stresom, lahko v juniju redčimo rdečo peso in presajamo sadike ohrovta, zelja, pora, cvetače in blitve. Sejemo že pozne in zgodnje vrste vrtnin za jesen in prihodnjo pomlad. Sproti sadimo solato in se posvečamo pletju vrta. Paradižniku lahko odstranjujemo zalistnike in ga sproti vežemo ob opore.

 

VRTNI ŠKODLJIVCI

Med nadležnejšimi škodljivci na vrtu v teh dneh so listne uši, ki so v vrtovih zelo pogoste in zaradi hitrega razmnoževanja povzročajo veliko škode v nasadih. Poleg sesanja listnih sokov s prebadanjem rastlinskega tkiva pospešujejo tudi okužbo rastlin z drugimi patogeni. Ker se listna uš hitro nasiti sladkorja, beljkavin pa ne, izločajo sladkorno snov ali medeno roso. Ta se nalaga na rastlinah, zato napadu uši pogosto sledi še sajavost. Zaradi medene rose na rastlino hitro pridejo mravlje, ki se z njo hranijo. Te pa jih, da bi uši pridno izločale medeno roso, selijo še na druge, še zdrave dele rastline.

 

Za obrambo od njih v okolico rastlin, ki so jih napadle listne uši, posadimo žajbelj, kapucinko, sivko in ožepek, saj jih te koristne rastline odganjajo. Proti ušem na fižolu in bobu posejemo šetraj. Preventivno proti listnim ušem učinkujemo tako, da v vrt privabimo čim več naravnih sovražnikov. Med najbolj znanimi so strigalice in pikapolonice. Strigalicam nastavimo narobe obrnjen cvetlični lonec, ki ga napolnimo s suho travo, lepenko, slamo in podobnim. Tako pripravljen cvetlični lonček jim bo čez dan služil za skrivališče, mi pa jih bomo lahko skupaj z lončkom prenesli drugam, kjer jih potrebujemo, da pojedo kakšno listno uš. Pikapolonicam nudimo zatočišča, kot na primer tanjše deblo oziroma veja, v katero zavrtamo nekaj centimetrov globoke luknje, privabljajo pa jih tudi cvetlice tagetes.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

Etimološki kotiček

 

Višnja

Besedo višnja najdemo v slovanskih jezikih v podobnih oblikah, tako hrvaško in srbsko višnja, rusko višnja, češko višne. Praslovanska beseda višƂni je sorodna z starovisokonemško wihsila ter nemško Weichsel. Prvotni pomen višnje je divja češnja, saj naj bi jo Rimljani zanesli v srednjo Evropo šele v drugem stoletju. Izvor besede pa naj bi bil povezan z grško besedo iksos ter latinsko viscum, ki označuje rastlino omelo. Iz češnjeve in višnjeve smole so podobno kot iz omele izdelovali lim za lovljenje ptičev.

 

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.