Razpisana Evropa - Kultura Črpanja

Razpisana Evropa - Kultura Črpanja

Oddaja
30. 6. 2017 - 12:00

 

Kaj je evropska kulturna politika? Odgovor ni jasen. Mogoče je boljše vprašanje, kaj je Evropska unija? Morda bi prej morali razumeti, kaj sploh je Unija, kot to, da bi se namenili razumeti njeno kulturno politiko. Seveda - logično. A tudi odgovor na vprašanje, kaj je Evropska unija, je morda preveč metafizičen in odgovor temu primerno zagoneten. Verjetno bi prej razumeli ontološko relacijo med deli svete trojice kot pa razumeli delovanje in povezovanje med Evropskim parlamentom, Evropsko komisijo in nacionalnimi državami. Slednje so za nameček na Unijo vezane z različnimi pristopnimi pogodbami. Znana je anekdota, da bi Evropska unija prej razpadla, preden bi odobrili francosko-nemški učbenik za osnovnošolsko zgodovino. Iskanje se potemtakem spremeni v to, kaj je kulturno in istočasno sprejemljivo za vse deležnike?

Tovrstna zagata, ki jo lahko razumemo tudi iz novinarske perspektive zapopadanje kulturne politike kot objekta sporočanja, nikakor ni ironičen preludij v kritično distanco do tvorbe EU - kar bi nemara kdo po inerciji pričakoval - pač pa je prvo in predvsem metodološka zagata. Da bi dospeli do prepoznavne formacije kulturne politike EU ne moremo postopati deduktivno. Ne obstaja preprost nivo idejnega spektra, ki bi se potem razširil čez direktive in strateško usmerjene politike do najbolj konkretne empirične ravni na konici prstov roke EU. In vendar ne obstaja niti obratna, induktivna pot, ki bi iz empirične gmote lahko izločila splošno politično raven. Enostavno je potrebno bloditi po tej empirični brozgi in skušati ugotoviti, kam se vse skupaj sploh premika.

Nasproti popularni predstavi kulturna politika EU ni skup političnih odločitev, izhajajočih iz radikalno odtujene bruseljske suverenosti. Problem ni skrajni top-down - ta pač vselej perverzno obljublja možnost njegove vertikalne subverzije. Kulturna politika EU je prej politika tretje vrste: deluje indiferentno, toda hkrati tudi popolnoma intimno.

Kulturna politika EU je namreč prvi postnacionalni kulturno-politični sistem - realsocialističnim državam tega nikoli ni uspelo - ki za svoje delovanje ne potrebuje takšnega ali drugačnega koncepta kulture. Kar ne pomeni, da tovrsten sistem ne absorbira nacionalnih in drugih sorodnih utemeljitev. Nasprotno, kulturna politika EU ima skozi svojo prazno nanašalnost prvovrstno funkcijo reprodukcije kulture kot nacionalnega pojava. K temu spada tudi ideološka floskula raznolikosti, ki je eden izmed najpogostejših diskurzivnih elementov širokega nabora dokumentov kulturne politike EU. Na tem mestu je tako dovolj reči, da je tovrstna konzervativnost EU prej kakor njeno izhodišče posledica delovanja kulturno-političnega sistema, ki pa je v osnovi liberalne vladnostne narave, kot se temu takole bolj fino reče.

Kljub relativno poznemu dodajanju kulture v evropski projekt je v tem smislu kulturno-politična stran njegova najbolj rafinirana oblika. Kajti tu se lahko govori o raznolikosti in pa o ustvarjalnosti, ki sta indikatorja omenjene liberalno-vladnostne narave EU, brez kakršnihkoli zadržkov in z onim žlahtnim iz kolonialnih časov podedovanim humanističnim patosom.

Liberalističnosti kulturne politike EU seveda ne smemo in ne moremo razumeti negativno, zgolj kot destrukcijo javnega kulturno-političnega sistema, pa čeprav je spremenjeno razmerja javnega in privatnega ena najbolj vidnih posledic tovrstnih procesov. Liberalistično lahko razumemo kot sistem, ki se tvori in ki vlada skozi sproten odziv na okolje. To je reakcionaren sistem v pravem pomenu te besede.

In to se pri zajemanju kulturne politike EU zelo dobro kaže na tej naši metodološki ravni. Ker ne moremo pričeti na ravni politične ideje, lahko sledimo le učinkom, ki pa so dveh vrst - diskurzivni in ekonomski. Oboji seveda povratno delujejo kot kvazi vzroki kulturne politike EU; prvi kot diskurzivno-deklarativni temelj, ki nas napeljuje na prebiranje in tolmačenje številnih aktov in predpisov, kakor da bi se skušalo povrniti že zgubljeno vero v diskurz; drugi kot ekonomsko-razpisni temelj, ki namesto z množenjem besed operira z množenjem številk in statistik, kar nas skozi analitiko črpanja sredstev pelje na pota kulturne ekonomike. Toda, kot je pred leti na okrogli mizi v okviru nekega drugega evropskega projekta - ja, črpamo, črpamo! - v organizaciji našega radia dejala Maja Breznik, sta obe perspektivi v izhodišču napačni.

//////////izjava////////////

Če smo natančnejši, moramo na tej izhodiščni metodološki ravni, kulturno politiko EU razumeti na podlagi njene ekonomske osnove, ki pa jo je dalje potrebno razumeti tudi politično in oblastno, torej kaj pomeni, ko si oblast za svoje izhodišče vladanja jemlje ekonomijo? Toda to je že vprašanje, globoko ugnezdeno v obča levičarska kritična mesta. Navezujoč se na zapopadanje kulturne politike EU bi se bilo prej potrebno vprašati, kaj pomeni, ko si ekonomija za svoj model delovanja jemlje kulturo, tako da ta na zgodovinsko nov način pridobiva politični in oblastni pomen?

Z omenjenimi metodološkimi načeli se sedaj lahko vrnemo k naši empirični gmoti, imenovana kulturna politika EU. Najprej k njenemu moralnemu kvazi-vzroku: vrednotam. O “skupnih vrednotah Evropske unije” se veliko govori, a kako floskula postane meso? Kako definirati te vrednote oziroma še bolje, kaj pomeni “unija vrednot”? O tem smo povprašali evroposlanca Dr. Milana Zvera, slovenskega člana Odbor za Kulturo in Izobraževanje - CULTU:

//////////izjava////////////

Vrednote, ki tvorijo kulturo, precej sovpadajo z osnovnimi svoboščinami. Zanimalo nas je, kaj je za Dr. Zvera ločnica med vrednotami in pravicami:

//////////izjava////////////

Dr Zver je torej član odbora CULT, ki znotraj Evropskega parlamenta deluje na področju kulture in izobraževanja. Na včerajšnji seji je odbor predstavil študijo za naslovom: Teaching Common Values in Europe. Zbornik je študija, kako se predlogi in cilji evropskih institucij implementirajo v izbranih državah. Kot smo slišali, je vrednota gradnik kulture, izobraževanje pa pot do vrednot. Vseeno je pomenljivo dejstvo, da sta kultura ter izobraževanje v Evropskem parlamentu združena v enem samem odboru.

Prej smo omenili zvezo med predlogi in implementacijami. Evropska unija nima zavezujoče politike, vsaj na področju kulture ne. Evropa ne ukazuje, le predlaga in narodi ne izvršujejo ali ubogajo, ampak implementirajo ali še rajši - črpajo.

Po nesojeni ustavi se je leta 2007 z ratifikacijo UNESCOVE deklaracije Unija zavezala kulturi. Citiramo - “Kulturne dejavnosti, dobrine in storitve (imajo) tako gospodarsko kot kulturno naravo, saj so nosilke identitet, vrednot in pomenov, zato z njimi ne smemo ravnati, kot da imajo zgolj tržno vrednost. Namen te konvencije je okrepiti mednarodno sodelovanje, vključno z mednarodnimi sporazumi o koprodukciji in kodistribuciji, ter solidarnost, tako da se spodbuja kulturno izražanje vseh držav in posameznikov. Določa tudi, da je treba ustrezno pozornost nameniti posebnim okoliščinam in potrebam različnih socialnih skupin, tudi pripadnikom manjšin. Zato bi moral podporni program za kulturne in ustvarjalne sektorje spodbujati kulturno raznolikost na mednarodni ravni v skladu s to konvencijo.” Konec citata iz deklaracije.

Podobno kot v izjavi Dr. Zvera, kjer se vrednote kar vrstijo, je prekomerni idealizem nemogoče prevesti v politiko, še posebej ne v tako ogromnem konstruktu, kot je EU. “[I]zražanje vseh držav in posameznikov” se tako v pomanjkanju primernega vsebinskega filtra lahko uresniči le z umetno pregrado - rigoroznim nalaganjem razpisnih pogojev ter predvsem gore in gore papirologije. Evropske kulturne politike kot zavezujoče za nacionalne države torej ni. So pa tu stimulativni vzvodi v obliki programov ter kakopak projektov. Evropa je projekt, ki se najbolj kaže skozi projekte. Praktični rezultat tega je, da se del nacionalne kulturne produkcije prilagodi razpisnim pogojem, sčasoma pa naj bi se nacionalne politike prilagodile v akomodaciji programov EU. Evropska sredstva so po pravilu delna, se pravi, da delež sredstev prispeva evropski program, del sredstev pa so dolžni prispevati prijavitelji, tako da je prilagoditev nacionalne politike prostovoljna.

Nekako se zdi, da se preko evropskih sredstev namenjenih kulturi na ta način bolj krepi nevladni sektor kakor tudi regionalni razvoj, tako znotraj Evrope - kjer je v revnejših članicah močnejša navezanost na Evropo in njene institucije - kakor tudi znotraj držav. Navsezadnje je del programa tudi program prestolnice kulture, naziv, ki ga paradoksalno ne zasedajo “prestolnice” v klasičnem pomenu. Zdi se, da programi posredno šibijo centraliziranost državnih ureditev tako v kulturnem kot upravnem smislu.    

Trenutno smo v dobi programa Ustvarjalna Evropa 2014-2020 - oziroma Creative Europe, ali na kratko CED. Kot sta nam povedali  Ines Kežman in Sabina riški iz zavoda Motovil, ki oskrbuje slovenske prijavitelje s pomočjo in informacijami, se v Sloveniji vztraja na oznaki “ustvarjalno”, ker je povezava z “kreativnimi industrijami” neželjena. Ustvarjalna Evropa je obsežen program, ki ga je 2013 osnoval parlament v prejšnji sestavi. Leta 2014 pa je program prešel v izvrševanje s strani Evropske komisije. Kot je razvidno, naj bi se končal leta 2020, kar pomeni, da je program del aktualnega proračunskega obdobja. Program je obsežen, vreden skorajda poldrugo milijardo Evrov. Osnovan je bil v času gospodarske krize, a so v Evropskem parlamentu glede na prejšnja leta proračun “za kulturo in medije” povečali. Napram prejšnjim programom se je proračun povečal za devet odstotkov. Program Ustvarjalna Evropa je namreč krovni program, ki je združil prejšnje programe, imenovane Kultura in MEDIA. Ti sedaj poleg programpv evropske prestolnice kulture, kulturne dediščine in drugih nastopajo kot podprogrami krovne Ustvarjalne Evrope.

Seveda je večanje sredstev za kulturo in medije v času krize predstavljeno kot plemenito dejanje, a kot se pokaže iz same zasnove programa je kultura ali drugače rečeno ustvarjalni sektor dojet kot delna rešitev primarno ekonomskega problema. Kulturni sektor botruje 7 odstotkom gospodarstva, pri čemer ni čisto jasno, kako priti do takšnega izračuna. Unescova deklaracija sicer poudarja, da kultura nima SAMO tržne vrednosti, a povezava s krizo in povečanjem sredstev za kulturo morda ni čisto naključna.

Zagotovo je bil to trenutek večje voljnosti s strani kulturnikov iz varčevalno izčrpanih članic, toda ne smemo pozabiti, da je kulturni sektor pregovorno prekerski, dojemljivost do evropskih bonbončkov pa toliko večja. Razpon kulture Evropske unije se tako giblje na meji med “podjetništvom in dediščino” ter povezovanju v političnem konstruktu, ki je predvsem monetarna unija.

Slovenija je v pod-programu Kultura med najuspešnejšimi “črpalci sredstev” v evropskem merilu. Ministrstvo za kulturo pa je v zadnjih letih ponovno odprlo programe projektnega sofinanciranja za evropske projekte. Slovenska kultura je torej evropsko učinkovita; “pridna” v črpanju  sredstev iz podprograma Kultura. Bojda fenomen v evropskem merilu. Samo v prvem letu izvajanja programa je za izvajanja nosilnih ali partnerskih projektov sredstva pridobilo 43 domačih organizacij. Letos ima npr. v podprogramu Kultura prijavljenih sedem manjših projektov z vodjo iz Slovenije, kar je desetina vseh letošnjih financiranj. Ni pa namen pričujoče oddaje, da našteva posamezne financirane projekte v Sloveniji; teh je resnično ogromno.

Za svetovanje in spodbujanje slovenskega razpisnega udejstvovanja skrbi že omenjeni zavod Motovila s sedežem na Metelkovi. Pogovarjali smo se z  Ines Kežman in Sabino Briški, dve izmed sedmih zaposlenih na Motovili. Na kratko sta nam predstavili vlogo svojega zavoda ter naravo projekta, ki ga predstavljata:      

//////////izjava////////////

CED je torej centraliziran program z enotnim merilom. Glede na to, da je kakovost skorajda mašilo v projektnem novoreku, nas je zanimalo, kaj naredi nek projekt za kakovostnega:

//////////izjava////////////

Omenili smo, da so kultura in mediji del istega projekta s krovnim označevalcem “creative”, torej “ustvarjalni”. Od 1.46 milijarde evrov, kolikšen je budžet celotnega sedemletnega programa, je 41 odstotkov namenjenih podprogramu Mediji, kjer so favorizirani avdiovizualni mediji in multimediji, saj enodimenzionalni tradicionalni mediji, kot je tale naš radio, na njem niso konkurenčni. Dalje: 31 odstotkov gre za podprogram Kultura, ostalo pa za medsektor, ki temelji na povezovanju, tako resorskem, regionalnem kot političnem.

Evropa je torej projekt. Projekt projektov. Projekt je sredstvo in je smoter. Od trgovanja s premogom do povezovanja s kulturo, dokler ne pokurimo tudi nje. Evropa ima nekaj svojih označevalcev. Odo radosti, ki si jo kot himno deli z Zimbabvejem - na srečo si z njim ne deli tudi valute. Valuta je tudi simbol Evropske unije. Unije, ki je tako krhka, da v vsakdanji govorici ne uporabljamo okrajšave Unija ali kar Evropa, ampak vedno skupaj - Evropska unija. Denar je primeren simbol za ta projekt projektov. Na njem so mostovi, ne resnični mostovi, ampak namišljeni nepristranski mostovi. Mostovi, ki povezujejo kontinent, ki bi rad trgoval in ne več krvavel. Valuta je močna. Kultura, katere edini garant, je ta valuta izmišljenih mostov, je tudi močna. Dokler je močna valuta. Unija ima tudi zastavo. Motiv z dvanajstimi zvezdicami, navdahnjen od kipa Marije iz katedrale v Strasbourgu. 12 zvezdic, 12 apostolov. Motiv zvezdic je kipu dvojen: kot svetniški sij v pravem krogu okoli glave brezmadežno spočete ter na podstavku. Dvanajst zvezdic na plavi obli, okoli katere je ovita kača z jabolkom spoznanja. Indiferento in hkrati popolnoma intimno.

 

Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje, in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.