BAYONETTA | Radio Študent

BAYONETTA

Recenzija izdelka
10. 5. 2017 - 7:35

Kdor si že malce dlje moči noge v gejmerskih zadevicah, je bil brez dvoma že priča verbalnim spopadom med igralci konzol in PC-jaši. Njihovi spori se vrtijo okoli superiornosti njim ljubega sistema. Če odmislimo neumnost sektaškega udrihanja po komercialnih prostočasnih dejavnostih, razlike med računalniki in konzolami tičijo v prikladnosti osebne uporabe, tehnični zmogljivosti, cenovnem dostopu in špilih, ki so na voljo. Dolgo časa so bili nekateri naslovi ekskluzivni in prav to je bil eden od glavnih razlogov za nakup konzol, saj nekaterih odličnih iger ni bilo možno preigrati drugje. Vendar se stvari počasi spreminjajo - zaradi porasta dostopnosti poceni zmogljivih računalnikov in vonja po denarju se razvijalcem zdi te špile smiselno poslati tudi na PC. Današnja recenzija se bo lotila primerka tega trenda, Bayonette, sedem let stare ekskluzive za Playstation in Xbox, ki je letos našla pot na računalnik.

Ko je bila leta 2009 izdana, se je Bayonetta proslavila kot eden izmed naslovov leta. Kot stilsko dodelana in kinematografska mojstrovina je pokazala višave, do katerih se lahko videoigre dokopljejo z dobro režijo in umetelno uporabo vizualnih prijemov. Je megalomanski spektakel v vsakem pomenu besede. Ni čudno, kajti režiral jo je Hideki Kamiya, enigmatik tako po osebnosti kot po produkcijskih inovacijah. Med drugim je zaslužen za originalna »Resident Evil« in »Devil May Cry«. Vpliv slednjega se kaže tudi v Bayonetti, ki si je sposodila akcijsko igralnost in jo nadgradila z redko videno kompleksnostjo. Stil igranja bo presenečal še manj, če povemo, da so bili za razvoj odgovorni v »PlatinumGames« - avtorji v Pritiskavcu že opisane letošnje akcijske sekljačine Nier: Automata.

Bayonetta je, kot rečeno, igričarsko pretiravanje in to počne izvrstno. Zgodba za tem etosom ne zaostaja, liki pa še manj. Istoimenska glavna junakinja je čarovnica s celim arzenalom v posesti. Je pompozna, narcisistična in zajebantska. Kadar ravno ne jezika nezemeljskim monstrumom, jim v gobce spušča nenormalne količine svinca in jih krajša za glave. Ni pa nikakor enodimenzionalna in je vzor za dobro karakterizacijo. V veliki meri lastnoročno nosi celotno igro in roko na srce, če bi dogajanje vključevalo le njo, njeno trmoglavost in občasnega zlobca, ki mu razčesne betico, ne bi prav nič manjkalo. Fabula je klišejska in nabuhla, a jo brez problema odmislimo in se raje osredotočimo na vsa grozodejstva izpod rok Bayonette. Sovražniki so v glavnem angeli in tako je prijetna sprememba, da se venomer ne borimo le proti peklenščkom. Mednje se vključuje vse od humanoidnih ptičarskih bitij, lebdečih marmornih glav, nebeških vitezov, pa tudi titanskih beštij v velikosti hiše.

Bojni sistem je »hack-'n-slash« pretepaško nabijanje od blizu, vendar daleč od norega pritiskanja na gumbe. Poteka tako, da z različnimi kombinacijami udarcev zbiramo kombote ter ustvarjamo bolj napredne in močnejše napade. Ti napredujejo od hitrih udarcev in brc pa do posebnih napadov, kot je velikanska pest, ki se pričara iz tal. Uporaba prave sekvence udarcev za morilski zaključni napada seveda ni preprosta, ko smo obkroženi s sodrgo. Tu pride prav izmikanje, ki nas ob uporabi ravno preden sovrag zamahne, pošlje v upočasnjeno dogajanje, imenovano »witch time«. Tako imamo dovolj predaha za izvedbo celotnega kombota. Globina boja, ki se ga po prvem preigranju igre komaj postrga, je glavna odlika Bayonette. Ko postaneš mojster v kombotih in izmikanju, se odpre čisto nova adrenalinska izkušnja in igralnost postane neprekinjena pretočnost.

Bayonetta ni brez pomankljivosti. Pri igralnosti moti mestoma slabo pozicionirana kamera, kar onemogoča preglednost premikanja. To je hud problem za igro, ki svojo mehaniko gradi okoli natančnosti. Raznolikih sovražnikov ni kaj dosti in se hitro začnejo ponavljati. Monotoni postanejo celo šefi, ki jih igra prav tako reciklira do obisti. Ko že četrtič ubijamo istega kolosalnega angela, to začne malo najedati. Prav tako nam pohajkovanje predoči ponavljajočo pokrajino in zdi se, da so poskušali umetno podaljšati igro. Predolgi boji s šefi in razvlečeni vmesni prizori tezo še potrdijo. Vse to pri igri, ki je dolga dobrih ducat ur.

Pomanjkljivosti pa vendarle ne zakrijejo prednosti te igre. Igralna mehanika in glavna junakinja sta razloga, zakaj Bayonetta sodi med klasike, prenos s konzol na PC pa je brezhiben. Podoba, četudi devet let stara, je več kot na nivoju in osvežena z grafično nadgradnjo, ki podpira 4K resolucijo ter stabilen framerate. Tehnično ni kaj dosti zahtevna, primerna je tudi za manj zmogljive računalnike. Upajmo, da njen prihod med računalniško nadraso opogumi tudi druge, da tistim, ki ne premorejo specializirane igralne kište, omogočijo izkušnjo prej ekskluzivnih naslovov. Za ceno dvajsetih evrov se je s svojo izvedbo Bayonetta več kot upravičila.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.