Little Nightmares

Little Nightmares

Oddaja
7. 6. 2017 - 7:35

Kadar na ekranu trpijo nedolžni otročiči, je dobro ostati v preži, saj so cenene čustvene manipulacije takoj za vogalom. Še več, ta scenaristična bližnjica do gledalčevih in igralčevih src je postala tako pogosta, da je prerasla že v kliše. In vendar je obilica filmskih, televizijskih in igralskih izdelkov na tej bazi dosegla velik uspeh. Walking Dead in Last of Us sta mladi dekletci soočila z zombijevsko apokalipso, Alien z vanzemalskim nestvorom, True detective z ritualističnimi morilci. Igra prestolov je svojo vojno začela tako, da je radovednega fantiča porinila skozi okno. Vidite, kam merim?

 

Sledilci rubrike bodo seveda hitro opazili, da se tudi tu nismo povsem izognili trendu. Hue [hju], Inside in Limbo so vsi stavili na formulo, kjer rešuješ nedolžne dušice iz sovražnega okolja. In vendar so presegli golo eksploatacijo; vsi so bili so zrele igre z zrelo zgodbo, ki bi v vsakem primeru obdržala našo pozornost. Enako vprašanje sem si postavil tudi pri tokratnem izbrancu rubrike z naslovom Little Nightmares. Me bo igra zgolj izsiljevala in izzivala moj neobstoječi zaščitniški instinkt do paglavcev, ali pa mi bo znala ponuditi še kaj drugega?

 

 Odgovor je po nekaj urah igranja - pozitiven. Pravzaprav ima Little nightmares marsikaj skupnega z zgoraj omenjenima deloma Arnta Jensena. Začenši z manjkom kakršnekoli uvodne ekspozicije ali razlage. Ni enoznačnih odgovorov, kje smo, kaj smo in zakaj smo tu. Morda mu manjka nekaj tistega genialnega stopenjskega dizajna, ki je Limbo in Inside povzdignil med klasike puzzlerskih platformerjev. Vendar ima Little nightmares druge dimenzije. V prvi vrsti dobesedno dimenzijo, tisto tretjo, ki se zdi za uganke skoraj nepotrebna, vendar prispeva k odličnemu vzdušju. In potem je tu unikatna vizualna podoba, ki vedno znova preseneti. Če je Limbo zgolj s sencami namigoval na orjaške pajke, pa je Little nightmares odkrito tesnoben in na trenutke odvraten. Svoj naslov upraviči z tesnimi, lepljivo-mokrimi prostori, s hudobci neživljenjskih dimenzij in zvočnimi efekti, ki igralca le občasno opomnijo nase s cvrčanjem, kapljanjem in nelagodnim odmevom v najbolj neprijetnem trenutku.

 

V estetskem smislu bi bila ustreznejša primerjava s Favnovim labirintom kot s katero drugo igro. Prostori so resda zatemnjeni, a ko jih razsvetlimo s svojim malim vžigalnikom, lahko zares občudujemo grafiko. Hudobci in druge orjaške entitete so narejeni s srhljivo dobrim občutkom za plastičnost in animacijo; na trenutke se zdi, kot bi jih pobrali iz groteskne lutkarske predstave. Predimenzionirane igrače, postelje in omare le še podkrepijo tisti nelagoden občutek, da se potikamo nekje, kjer se ne bi smeli. In kjer nas bo dejanski stanovalec vsak hip zagrabil iz zasede. No, včasih se to tudi zares zgodi.

 

 In vendar to ni eden tistih špilov, ki bi te skušal prestrašiti na razne cenene načine. Je grozljivka v pravem pomenu besede, tista, ki namiguje na neko nevideno grožnjo, ki te spravlja ob živce, ker si je ne predstavljaš in ker ne veš, od kje ti sploh grozi. Želim si zgolj to, da bi mehanični del lahko sledil nedvomno dovršeni estetiki špila. Uganke so včasih osnovne, včasih frustrirajoče; včasih se tipke in gibi zaradi dodane tretje dimenzije ne uskaldijo tako, kot smo si zastavili. In seveda je vsaj pošteno nadležno, če ti tipke odpovedo pokorščino prav v trenutku, ko po tebi segajo glomazni prsti iz teme. A če imate živce, da prebolite nestvore iz teme, potem boste tudi tistih nekaj potez preveč preboleli brez večjih težav.

 

 Nohte si je pogrizel Rasto

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.