Tečem, torej…
Dobrih 2.500 let po tem, ko je Filipid s tekom ponesel novico o porazu Perzijcev v Atene, premagovanje 42,19 kilometrske razdalje ostaja neusahljv navdih množice tekačev. Medtem ko je že od prvih modernih olimpijskih iger leta 1896 maraton tudi olimpijska disciplina, pa v zadnjih desetletjih postaja izziv tudi vse večjemu številu tistih, ki se s tekom ukvarjajo na rekreativni ravni. Kot pojasnjuje Jon Mitchell, profesor socialne antropologije na Univerzi v Sussexu, je maraton začel dobivati na veljavi v 70-ih letih s prvo newyorško izvedbo.
Omenjeni newyorški maraton je prvič potekal leta 1970, ko se ga je udeležilo 127 tekačev. V zadnjih letih se tega tekmovanja udeležuje nekaj čez 50 tisoč posameznikov, kar ga uvršča med največje tovrstne dogodke. Zakaj je med vsemi možnimi športi ravno tek osvojil srca tolikšnega števila ljudi, pojasni Mitchell.
Priljubljenost teka in maratonov narašča tudi med Slovenci. Na nedavni 21. Ljubljanski maraton se je prijavilo 18 tisoč ljudi, gre pa le za največjega od številnih maratonov in polmaratonov, ki jih najde hiter pregled tekaških koledarjev na spletu. Tudi sicer se v Sloveniji s tekom ukvarja vedno večje število ljudi. K temu ob praktičnosti in enostavnosti same discipline po mnenju aktivnega tekača in avtorja več knjig na področju teka Sama Ruglja prispeva dostopnost naravnih površin in za tek primernega okolja.
Druga stran demokratizacije športa, ki jo je v uvodu omenjal Mitchell in ki jo v smislu splošne dostopnosti nudi tek, je ta, da posameznik več nima izgovora, da je neaktiven. Tek kot prostočasna dejavnost postaja tako še en vidik samodiscipliniranja in prevzemanja odgovornosti tudi v prostem času, ki v končni fazi rahlja ločnico med njim in delom.
Mitchellova sodelavka pri projektu “Run and Become” Jenni Rose Human je skušala v članku “Running, escape, and empowerment: construction of agentive bodies in narratives of marathon runners” takšno interpretacijo maratona razložiti s pomočjo Foucaultove teorije t.i. pokornih teles. Gre za nekakšna idealna telesa, ki brez ugovora izpolnjujejo dane družbene naloge in so produkti discipline oziroma samodiscipline, ki pa mora biti posredovana brez prisile in skozi kompleksne družbene odnose, tako da je videti, kot da ne prihaja od zunaj in je rezultat lastnih hotenj. Po mnenju Rose Human prav maraton oziroma tek igra vlogo nekakšnega panoptikuma, kakor je ta svojevrsten, sofisticiran nadzor v delu Nadzorovanje in kaznovanje po načrtu za zloglasni zapor imenoval Foucault. Mitchell pa ob tem opozarja še na argument ustvarjalca dokumentarnih filmov Adama Curtisa.
Tekači svojo dejavnost seveda vidijo drugače, disciplina oziroma samodiscipliniranje zanje predstavlja pogoj za izpolnitev telesnega izziva, kar za večino po mnenju Ruglja predstavlja maraton.
Za mnoge pa tek še vedno predstavlja pobeg pred vsakodnevno realnostjo in v prvi vrsti sprostitev. Mitchell tem občutkom ne oporeka, a do njih ostaja kritičen.
Run and Become je projekt Oddelka za antropologijo Univerze v Sussexu, ki poskuša osvetliti, kateri faktorji so vključeni v proces, ki vodi k ultimativnemu cilju končanega maratona. V sklopu projekta so Mitchellovi učenci intervjuvali otoške rekreativne maratonce, iz njihovih odgovorov pa je razbrati poseben odnos do bolečine oziroma utrujenosti, ki so jo deležni pri velikih naporih. Maratonci jo dojemajo kot nekaj dobrega, saj se s tem, ko jo posameznik premaga, tudi opolnomoči in reši svojih mentalnih omejitev. Dosega cilja pa je boleča, kot pojasnjuje Rugelj, predvsem zaradi veliko odrekanja in priprav, svoje pa naredijo tudi pričakovanja dobrega rezultata.
Tekom raziskav Mitchell v pogovorih s tekači pogosto zazna tudi religijsko ali pa vsaj spiritualno komponento. Kljub izraziti individualnosti teka udeleženci dejavnost neredko doživljajo v povezavi z ostalimi.
Mestni maratoni kljub vse večji selitvi tras v bolj ruralna področja in širitvi zahtevnejših ultra maratonov ostajajo osrednje tekaške prireditve, ki privabljajo največ tekmovalcev. Jon Mitchell, profesor socialne antropologije na univerzi v Sussexu.
Odgovor na vprašanje, zakaj mesta tako rada organizirajo maratone, se ponuja sámo, kot na primeru lastnega kraja na južni obali Anglije opiše naš sogovornik.
Ljubljana v tem pogledu ni izjema. Ob letošnji izvedbi maratona konec oktobra je bila zasedenost hotelov praktično stoodstotna. Če ignoriramo nastanitev, je posameznika letos udeležba na maratonu stala 35 evrov, kar še zdaleč ni edini strošek. Kapital se je tesno prepletel s tekom tudi prek oblačil in obutve.
Paleta sponzorjev letošnjega ljubljanskega maratona vključuje proizvajalca športne opremo, trgovino s takšno opremo, proizvajalce raznih napitkov, gelov in prigrizkov za tekače. Samo Rugelj kot tekač na podlagi lastnih izkušenj večjih težav s komercializacijo maratonov, ki jo je po njegovem mnenju ob dejstvu, da imamo pri nas le nekaj večjih maratonov, potrebno jemati z rezervo, nima.
Socialni antropolog Mitchell sicer tekače deli v tri kategorije. Poleg profesionalcev in zabavljačev ostane še tiha večina rekreativcev, ki ne tečejo za medalje ali denarne nagrade, a je tudi med njimi venomer prisoten element tekmovalnosti.
Človekoljubnost in maratoni gredo že od nekdaj z roko v roki. Tem trendom v sicer dosti manjšem obsegu sledijo tudi ljubljanski organizatorji, ki enega od tekov namenijo zabavi in zbiranju sredstev za dobrodelne namene.
Tudi dobrodelnost pa ni imuna na komercializacijo, kot na primerih iz Združenega kraljestva pojasni in tokratni Suspenzor zaključi Mitchell.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj