SLOVO VELEPOSLANIKA SEDME REPUBLIKE

Mnenje, kolumna ali komentar

In memoriam Ante Perković 1973 - 2017

 

Leta 1983 je javnost v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji vznemiril predlog, da naj se vsi republiški učni načrti poenotijo v enega na podlagi tako imenovanih skupnih jeder. Predlog, katerega prikriti končni cilj je bila centralizacija federativno urejene države, je sprožil ogorčeno nasprotovanje v večini republik. Rezultat? Dokončno se je izkristaliziralo, da v šestih jugoslovanskih republikah ni ne skupnih jeder ne želje po njih oziroma da razcepljeno Jugoslavijo vse bolj druži le eno skupno jedro – spoznanje, da je oblikovanje kakršnega koli soglasja glede skupnih jeder nemogoče. Kar je povzročilo prvo večjo razpoko v mantro o »bratstvu i jedinstvu«, ideološkem lepilu države.

Ante Perković, hrvaški glasbeni novinar, kritik, publicist, gledališčnik, je v monografiji Sedma republika (2011) pokazal na še eno skupno jedro – jugoslovansko rock in pop glasbo. Perkovićeva analiza tega glasbenega fenomena, še posebej jugoslovanskega novega vala in njegove percepcije v osemdesetih letih preteklega stoletja, ne izstopa samo zato, ker mojstrsko krmari med monografijo, esejem in osebnimi zapiski ter s povezovanjem različnih metodoloških prijemov in medpredmetnih področij vzpostavlja celosten pogled na kulturni pojav. Tudi ne zato, ker se sprašuje po neizrekljivem in ponuja izrekljive odgovore. Ne. Največja odlika je preprosto v tem, da si drzne reči bobu bob: da sta yu-rock in pop kultura samoniklo presegla republiške meje in bila, predvsem na urbani osi Ljubljana – Zagreb – Beograd – Sarajevo – Skopje, plebiscitarno sprejeta kot »skupno jedro«. Ali kot Perković izreče v metaforičnem jeziku – sedma republika. To je bila sicer republika brez lastnega ozemlja, vlade in vojske, a s številnimi pripadniki in enotno valuto – konvertibilno glasbo, ki jo je bilo tedaj mogoče brez izgube menjati z marsikatero glasbeno »valuto« v zahodnem bloku. Krivično bi bilo reči, da marsikaj od tega ni bilo zaznano že prej: toda (do)tedanji pregledi, zborniki in analize, ki so izvrstno detektirali vse posebnosti tega fluidnega kulturnega fenomena in si pogosto upali spustiti se pod površino v subverzivno vsebino, si niso drznili neposredno zapisati, da v primeru yu-rocka in popa govorimo o nadnacionalnem »skupnem jedru«. Priznati je treba, da so za to imeli resne razloge: posledice tega spoznanja so presegale glasbeno področje in drezale v tedanje (in na žalost tudi še sedanje) politične tabuje. Glasno ozaveščanje tega »skupnega jedra« je in bi zmotilo dogmatično soglasje elit, da »nas« nič (več) ne povezuje (poleg tega pa je tistemu, ki bi na to opozoril, pretila realna nevarnost, da bo stigmatiziran z jugonostalgikom – v mnogih krajih nekdanje Jugoslavije oznako, ki je posamezniku lahko krepko priprla vrata prihodnosti).

Ante Perkovič si je drznil razkriti očitno. Morda zato, ker kot pripadnik urbane generacije sedemdesetih jugonostalgije niti ni priznaval kot relevanten pojav: generacija, ki ji je pripadal, je bila namreč ob razpadu jugoslovanskega prostora dovolj stara, da je (p)osvojila celoten zemljevid sedme republike, in hkrati premlada, da bi lahko do nje vzpostavila (cinično) distanco, kaj šele nostalgijo. Samoumevno (morda celo ne vedoč) je imela dvojno državljanstvo: poleg nacionalnega potnega lista je v žepu nosila tudi potni list sedme republike (ta ni razpadla sočasno s SFRJ) in živela dvotirno kulturo. Zato na sedmo republiko ni gledala skozi rožnata ali nacionalistična očala, kot je to bilo pogosto pri starejših in mlajših generacijah. Ante Perkovič je kot njen prvi glas problematiziral tako leva kot desna poenostavljanja: strokovno je demistificiral jugonostalgijo kot selektivno, destruktivno in v marsičem sentimentalno gledanje, ne da bi se zatekal v nacionalistično argumentacijo, in hkrati osvetlil odlike sedme republike, ne da bi zapadel v idealiziranje. »Težko vidim Laibach in Agropop v istem kontekstu samo zato, ker sta ti dve skupini ustvarjali v Sloveniji v osemdesetih,« je izjavil v Delu leta 2012. Pri tem se je uprl nacionalističnim sirenam in ni ugodil pričakovanjem, da bi ocenjeval prispevke glasbenikov po posameznih republikah. Raje je storil dva koraka naprej: kritično je analiziral razpad sedme republike, ki se je z novovzniklimi turbo folk žanri v devetdesetih postopoma prelevila v svojo karikaturo, distopijo, in se z blagoslovom političnih botrov zapletla v krvavo dramo. Pri tem ni okleval pokazati, da je imel proces – čeprav se je sočasno dogajal v različnih, med seboj tudi vojskujočih entitetah – mnoge skupne točke, ki so neprikrito simpatizirale z izključujočimi nacionalističnimi ideologijami in tako, paradoksalno, na pogorišču vzpostavljale novo skupno jedro. Toda prejšnje vezivo, najboljše v nas, je zamenjalo drugo – najslabše. Pri tem sta na simbolni ravni prednjačila Thompson in Ceca, glasbena Romeo in Julija mitološkega Balkana, »deklarirana nacionalista, turbo patriotinja in heavy domoljub, ki s svojo muziko delujeta kot resen dejavnik integracije med republikami nekdanje Jugoslavije« (A. P.). Dokumentiral je razpad dragocene infrastrukture, ki je za časa Jugoslavije brez razlikovanj nudila podporo nastanku in razvoju tako mainstreama kot tudi zelo inovativnih bendov. In nato – na pogorišču – vznik nove zombijevske infrastrukture tako imenovanih »pink-kanalov«, ki so sledili le enemu cilju, promoviranju estradnega turbo kiča. V zadnji, terminalni fazi sedme republike se s koncem vojaških spopadov politična paradigma zamenja z neoliberalno: glasbene kriterije nadomestijo tržni, meje med radijskimi in diskografskimi hišami izginjajo, prav tako meje med avtorjem in založnikom, kar ustvarja glasbeno monokulturo z redkimi presežki.

Tu se njegova zgodba o sedmi republiki končuje. Tudi življenjska, če ju je mogoče ločiti. Umrl je pred dnevi, 5. marca 2017, po kratki, a težki bolezni. Naj je hotel ali ne, se je v sedmo republiko spreminjalo tudi njegovo življenje. V času, ko so v glasbi/kulturi zavladali neizprosni tržni zakoni in so glasbeni kriteriji dosegli dno (Dvojno dno je pomenljivi naslov njegove zadnje kantavtorske plošče), je bil njegov brezkompromisni upor kulturi všečkov in vztrajanje na ostrih robovih kvalitete avtocesta v vse hujšo življenjsko prekarnost. Zvestoba ustavnim načelom sedme republike ga je potisnila v dnevno hamletovsko razmišljanje, ali vztrajati na okopih svobode ali se prilagoditi trgu. Perković je vztrajal do konca in zvesto sledil soundtracku svojega življenja: kantavtorstvo, publiciranje knjig o glasbenem dogajanju, alternativno gledališče Montažstroj … Pri tem je spominjal na lik Maria Ruoppola iz filma Poštar (Il Postino), ki želi pesniku Pablu Nerudi poslati zvočno razglednico svojega otoka: snema zvok nočnega neba, bučanje morja, zavijanje vetra v pečinah, šumenje sredozemskega grmičevja, bitje srca še nerojenega otroka … izvorno glasbo življenja.

Je vedel, da bo v ciničnem potrošniškem svetu prvič napolnil dvorano šele po svoji smrti – na spominski slovesnosti v ZKM (Zagrebačko kazalište mladih)? Mislim, da. Ko sem v dvorani med glasbo, govori, posnetki zaznal odprtost, strpnost, subverzivnost, politično nekorektnost, provokacijo, inovativnost, izvirnost, virtuoznost, zajebancijo – nezgrešljivi vonj sedme republike, sem se zavedel, da je to tisto, zaradi česar je bi pripravljen plačevati tako visoko ceno. Ko je na odru doživel srčni infarkt govorec Petar Janjatović, avtor ex-yu rock enciklopedije, dvomov ni bilo več. Slovo od Anteja Perkovića je tudi slovo od sedme republike. 

 

* Komentar na glasbo je pripravil Klemen Lah

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

super komentar.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness