DIMENSIONS FESTIVAL 2017

DIMENSIONS FESTIVAL 2017

Recenzija dogodka

Trdnjava Punta Christo, Pulj, Hrvaška, 31.8 - 4.9.2017 
foto: Dan Medhurst Photography
 

Teče že šesto leto, odkar so se britanski organizatorji festivala Outlook, katerega jubilejna deseta edicija se danes zaključuje v Pulju, odločili publiki ponuditi še eno, za odtenek drugače zapakirano izkušnjo kristalno čistih visokih tonov in polnomastnih basovskih linij na nekaterih najboljših zvočnih sistemih daleč naokrog. S svojo dokaj ortodoksno festivalsko formo, vsebinsko sorodno s še odmevnejšim festivalom Dekmantel, se trdnjava Punta Christo enkrat letno prelevi v meko za ljubitelje predstavnic in predstavnikov nominalnega podzemlja techna, housa, disca in sorodnih odvodov, katerih selekcije lahko užijemo na devetih slikovitih prizoriščih. K vse večji popularnosti festivala poleg prepričljivega spiska nastopajočih, posebnega dnevnega odra tik ob morju in žurov na ladji tako nedvomno pripomore tudi mogočno okolje tamkajšnje utrdbe.

A vendarle se trdnjava ob vremenskih neprilikah organizatorjem lahko izkaže za logistično nočno moro. Obrambni jarki, med katerimi izstopa sapo jemajoče prizorišče The Moat, sicer odlično osmišljajo odre postavljene v oziroma ob njih. Posamezni festivalski odri poleg golih estetskih užitkov ponujajo tudi unikaten zvok, a nekateri izmed njih hkrati delujejo kot prazni bazeni, čakajoči na svoj delež vode. In čeprav je vremenska napoved kazala splošno slabo sliko, je ta navkljub izkušnjam iz leta 2014, predvsem na petkov večer, močno prikrojila festivalski program. Razprava, kako reagirati ob takšnih zagatah, bi bila tokrat morda celo bolj na mestu. Vseeno pa se bomo tu najprej posvetili aspektom, ki so jih organizatorji in nastopajoči izvedli z odliko.

Mokra oblačila se posušijo, odpovedanih nastopov, med njimi denimo tisti Floating Pointsa in številnih drugih v petek zvečer, pač ne moremo evalvirati, zato pa lahko pohvalimo absolutno vrhunsko navita ozvočenja. Slednje je pač predpogoj za karseda pristno percepcijo glasbe, saj briše dobesedni šum med glasbenikom in publiko. Je pa tudi osrednji pokazatelj tehničnih sposobnosti selektorjev. V tej luči gre morda izpostaviti otvoritveni nastop mlade NTS-ove disco, funk in soul selektorke Donne Leake, ob katerem je odličen nabor štiklov, v kolikor ni šlo za druge tehnične težave, kvaril master v rdečem, česar rezultat so bile neprijetne distorzije signala na največjem zvočnem sistemu festivala. Kot najbolj prvovrstno izkustvo pa še vedno prednjači že omenjeni The Moat, ki ga zaradi arhitekturne narave, ožine prostora in izjemno zamišljene razporeditve ozvočenja mnogi vzporejajo z najbolj pristnimi klubskimi izkušnjami … s to razliko, da se The Moat nahaja pod milim poznopoletnim nebom. Prvi večer so za tamkajšnjo zvočno orgijo, kot že predhodna leta, skrbeli fantje iz založbe Hessle Audio z gosti. Po vratolomnem ogrevanju Pangee in basovsko intenzivnemu live setu producenta A Made Up Sound je s svojim pregovorno eklektičnim in tehnično neoporečnim setom hajp do zadnjega upravičil Ben UFO. Gre pač za enega najboljših promotorjev bogate dediščine britanskih elektronskih glasb, ki v svojih setih neopazne avdiofilske tendence in ritmično prefinjenost spaja v popolne plesne monolite. Z nekoliko upočasnjenim uvodom je vajeti nato prevzel Pearson Sound, ki se je skozi svoj nastop ponovno afirmiral kot predstavnik techno eklekticizma par excellance. S svojimi electro rafali pa je nato večer do skrajnih konsekvenc pripeljala mojstrica za gramofoni Helena Hauff. The Moat, ki je v naslednjih dneh ponudil še vrhunski set Randomerja in presenečenje večera, drugi nedeljski set Nine Kraviz, se je tako ponovno izkazal kot morda najboljše neklubsko prizorišče za polnokrvno izkustvo techna.

Festival je letos poskrbel za nekaj manjših sprememb. Oder The Garden, navadno namenjen manj znanim imenom, so obrnili za devetdeset stopinj ter ga pomaknili proti severu in ga tako postavili v središče pozornosti ob vhodu v trdnjavo, hkrati pa glede na prejšnja leta občutno povečali njegovo kapaciteto. Rezultati tovrstnih odločitev so bili dobro predvideni, kar je bilo vidno tudi že s tamkajšnjim naborom programa. Priča smo bili nastopom vse bolj vidnega ASOK-a, Booja WilliamsaMarcela Dettmanna in kar celovečernemu, okoli 8-urnemu rajanju ob veteranski disco, house in funk selekciji izpod prstov Thea Parrisha. Njegov nastop gre posebej izpostaviti kot enega vrhuncev festivala, tudi ob dejstvu, da je nekaj stoglava množica v soboto zvečer njegove selekcije uživala ob močnem nalivu in ob strelah, ki so se risale nad odrom. Ob njem gre ne glede na popularnost in konzervativen pristop k miksanju kot drugi presežni set izpostaviti tistega izpod prstov Marcela Dettmana. Pohvaliti gre predvsem njegovo interakcijo s publiko ter vsaj na momente nakazani eklekticizem, ki je osmislil selekcijo starega in novega materiala.

Kljub nekaterim sicer zanimivim nastopom drznejših posameznikov lahko festival označimo za relativno konzervativen oziroma varen, kar gre bržkone pripisati njegovemu komercialnemu uspehu. Na to je vsaj letos kazala izbira že dodobra uveljavljenih velikih imen, med katerimi smo pravzaprav le stežka našli kakšno, ki na festivalu v preteklih letih še ni nastopilo. Izpostaviti gre skuliranega Dam-Funka na plaži, live seta Dopplereffekt in Radioactive Man ter mlade britanske didžejke Willow na odru The Void. Ne nazadnje pa tudi Interstellar Funka, ki je po ljubezni polnemu disco setu Antala s svojim pretežno kiselkastim techno naborom, v kateremu je izstopala downpitchana klasika The Illuminator zasedbe Underground Resistance, ob zadnjih dežnih kapljah in odpirajočemu se nebu odlično zaključil sobotni večer na odru The Stables. Za razliko od prejšnjih let se koncentracija težkokategornih imen scene ni zdela primerno uravnovešena s tistimi manj znanimi, a na terenu morda zanimivejšimi. Ob nekoliko aktualnejših oziroma bolj svežih imenih, kot sta denimo jamajški dvojec Equiknoxx ali ganski zabavljač Ata Kak, je bil prisoten občutek izpostavljanja kuriozitet in ne resnično podpiranje novejših oziroma na novo oživljenih smernic plesnih glasb. Vendarle pa ostaja tudi dejstvo, da so bolj odmaknjeni odri Arija, pa The Ballroom, v kontekstu katerega gre pohvaliti sobotni showcase hrvaških založb, in noviteta Jack's Corner, s katerega sta slovenske barve zastopala Roli in Marta, namenjeni pretežno manj znanim imenom.

Tovrstni mehanizmi delovanja, sploh glede na razsežnosti festivala, sicer niso zares presenetljivi. Zadnjih par let ga poleg številnih pomembnih institucij in podjetij, kot so Resident Advisor ali Native Instruments, namreč zelo očitno sponzorira tudi pivovarna Beck's. Letos pa so enega manjših odrov v čast Jacku Danielsu krstili kar kot že omenjeni Jack's Corner. Danes se sicer zdi precej naivno pritoževati se nad dejstvom, da so naše festivalske in žurerske izkušnje ožigosane z logotipi multinacionalk. Brez velike korporativne podpore festival po vsej verjetnosti ne bi bil niti pol tako opazen ali relevanten. A hkrati se zdi jasno, da tovrstni tržni logiki sledi tudi postopna komodifikacija glasb ter homogenizacija mnenjskih tokov oziroma kriterijev, po katerih te presojamo. Zanimivo bi bilo slišati, kako organizatorji razumejo termin underground, ki je v festivalskem promocijskem materialu še vedno eden osrednjih označevalcev. Iz leta v leto namreč tako festival kot celoten milje plesnih elektronskih glasb vse očitneje deluje kot neprebojna, monolitna institucija s svojimi imeni, pogledi in prepričanji. V čem se torej Dimensions, če izvzamemo očitno manj sredinsko glasbeno selekcijo, razlikuje od sovrstnikov, kot so Sonus, Dekmantel Selectors ali Love International?

Težko bi trdili, da po demografiji publike. Ta ostaja večinsko britanska in včasih se zdi, kot v primeru po glasbenem zboru zanimivega, po odzivu publika pa mlačnega nastopa Joya Orbisona, da je zaradi vajenosti na nastope zbranih festivalskih imen precej manj zainteresirana za samo glasbo kot pa publika iz širše regije, ki ima te izvajalce možnost videti samo enkrat letno. Morda se razlikuje po uporabi prepovedanih substanc, saj gre tu, roko na srce, kljub nominalnim prepovedim in prisotnosti kriminalistov na terenu, za primer ene bolj množičnih festivalskih zadetosti daleč naokoli. Čeprav se težko znebimo občutka, da gre mnogim anglosaksonskim obiskovalcem festivala predvsem za uživanje relativno dostopnih drog v zanje poceni okolju, torej za neko obliko žurerskega neokolonializma, ali razvrat na tujem, pa ta kolektivni high, vsaj po osebnih izkušnjah iz zadnjih let, ne povzroča težav.

Kljub temu da o kakšni PLUR (Peace Love Unity Respect) mentaliteti ne gre razpravljati, je festivalsko vzdušje precej ljubeznivo in zdi se da pravzaprav neposredno povezano z zmožnostjo nastopajočega, da poenoti ljudi pred njim oziroma njo. Festival Dimensions tako ostaja daleč najbolj relevanten festival za promocijo sodobnih produkcij od središča nekoliko odmaknjenih elektronskih glasb v regiji… in vsekakor destinacija, ki bi jo recenzenti odkritosrčno priporočili vsakomur, ki mu ritmi techna, housa in disca - na optimalno navitih zvočnih sistemih - seratoninske in dopaminske nivoje zabijajo v rdeče.  

 

Fenovski seznam na festivalu identificiranih skladb
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.