Festival Neposlušno - prvi in drugi dan

Festival Neposlušno - prvi in drugi dan

Recenzija dogodka
27. 3. 2017 - 14:30

Španski borci, 23. - 24. 3. 2017

 

Letos nas je že šesto leto festival Neposlušno – glasbena tveganja na preizkušnji za tri dni odpeljal v svetove svobodno  improvizirane muzike. Naša vodiča, Tomaž Grom in Špela Trošt, ki sta organizirala festival, sta nasploh opravila čudovito delo in vožnja, na katero sta nas popeljala, je bila polna presenečenj. Od divjanja po okljukah in stranskih strugah preko raziskovanja mrtvic in tolmunov do umirjenega lebdenja nad vodno gladino. Pritoki so prihajali z vseh smeri – Švedska, Nemčija, Nizozemska, Belgija, Palestina, Portugalska, Avstrija, Velika Britanija in Slovenija. Glavna reka pa je bila tako precej mogočna in je vase bržkone potegnila poslušalca, neslutečega razsežnosti tovrstnih tokov. Še posebej, če se je rečju pridružil v enem od presihajočih momentov, po katerih je vzbujeno zanimanje odzvanjalo še dolgo časa.

Dveh takih momentov smo bili deležni že prvi dan, ko sta po uvodnem koncertu mladcev Vicente/Govaert/Gebruers iz portugalsko-nizozemsko-belgijske naveze nastopila avstrijski umetnik za gramofoni dieb13 in legendarni vokalist Phil Minton. Nujna večletna naveza temelji na spajanju ter enotenju zvokov vokala in gramofonskih plošč. Čeprav se njun vokabular precej razlikuje, je bil tokratni koncert neverjeten uvid v skupno delovanje teh dveh ali kar mnogoterih svetov. Minton se nam je predstavil s svojimi multifoničnimi ječanji in žvižgi ter mnogimi drugimi življenjskimi zvoki, dieb13 pa ga je vztrajno lovil v zastrašujoče direktni maniri. Njuno razmerje, znotraj katerega glasbeni tok pretežno narekuje Minton, se na eni strani ponaša s težo predajanja večdesetletne tradicije, na drugi strani pa z veliko mero senzibilnosti, odličnimi ušesi in tehničnim znanjem za gramofonsko mešalko. Zagotovo eden od koncertov, ki ga ni šlo zamuditi.

Po kratki pavzi sta nastopila še letošnja predavatelja oziroma vodji delavnic. Bukhard Beins za tolkali in Andrea Neumann za notranjostjo klavirja in elektroniko. Nemški dvojec, ki poleg odlične zgoščenke Lindigö iz leta 2002 tudi aktivno prisostvuje na berlinski sceni. Prepariran klavir, ki je elektronsko obdelan, in mala zvočila za mizo Neumann ter osiromašena baterija, razbohotena z mnogimi pripomočki za udarjanje in zvočenje pred Beinsom. Odličen set se je pretakal od šklepetanj med rečnimi kamni do širnih prostranstev na gladinah stoječih jezer. V osredju toka tega močnega pritoka pa delikatnost zvočnih tvarin in pozornost, usmerjena v estetizacijo zvočnosti.

Omeniti gre tudi poetično in poučno predavanje Palestinca Dirarja Kalasha. Človeka, ki obvladuje mnogo inštrumentov, sliši pa le v slabih 10 odstotkih. Temi vpetosti in političnosti proste improvizacije v družbenem, časovnem in prostorskem kontekstu se je približeval od daleč, na koncu pa hitro zakrožil k bistvu. Deležni smo bili osebnega vpogleda v gibajoči se svet proste improvizacije, s poudarkom na svobodi in odprtosti.  

Portugalska pihalka Susanna Santos Silva, ki jo na teh koncih poznamo iz jazzovskega dueta s pianistko Kajo Draksler, je tokrat z multiinstrumentalistom Dirarjem Kalashem odigrala konvencionalnejši del petkovih muzik. Nastop sicer ni bil zastavljen prav nič konvencionalno. Kalash se je na svoji glasbeni poti predstavil predvsem s svojim specifičnim odnosom do zvoka, ki posega v polje zvočne umetnosti in se praviloma izogiba običajni vlogi instrumentalista. Sprva napovedan nastop s saksofonom, nato popravljen kot elektrofonik, je po sili razmer na odru najprej brenkal na strunarski oud ter se nato preselil za klavir. Obakrat je ostal nekako na pragu tonalnega, ki ga je v drugem delu nastopa pogosteje prestopala Silva na trobenti, a je pri tem tudi agresivneje posegala tako v telo klavirja kot skozi občasno parodiranje tudi v svoje pihalske fraze. Predvsem po njeni zaslugi je nastop dobil nekaj bolj razgibano formo v sicer klasičnem pristopu do instrumenta. Omenjena konvencionalnost pritiče dejstvu, da sta oba le blago posegala v zvočnost drugega in nastop odpeljala v smeri duetne igre, v kateri sta se dva glasova sicer križala, a ohranila vsak svojo individualno smer.

Po bolj umirjenem uvodu je sledila precej drugačna igra Sama Kutina z razširjenim aranžmajem hurdy-gurdyja in Borisa Baltschuna, ki je zvok prestregal in generiral elektronsko. Dvojec smo lahko prvič spremljali že pred enim letom v okviru dogodka Zvočiti – Sounding duo. Tedaj od zunaj sestavljeni duo pa je očitno dobro deloval, kar se je izkazalo tudi na njunem tokratnem nastopu. Od začetka sta oba pošteno zagrizla v bučno materijo in za razliko od dueta poprej je bilo med enim in drugim virom zvoka občasno težje razločiti. Razlog za to je že samo akustično ozvočenje hurdy-gurdyja, ki ga Kutin raziskuje že lep čas, a se kljub pogostemu minimalizmu uspešno izogiba ponavljanju in enoličnosti. Enostavnost inštrumenta z brnečo osnovo je tokrat preko kontaktnih mikrofonov ter žic in sodov oziroma bobnov razširjenega akustičnega telesa izhodišče, ki ga je občasno maličil, drugič pa vanj drugače posegal Baltschun. In čeprav je nastop ostro in glasno zarezal v tišino, je v vmesnem času obdržal dovolj niansiranih mest, raznolikih preizkušanj in menjav znotraj osnovnega zvoka.

Petkov večer je zaključil trio, ki se je prvič družil že v različnih kombinacijah ravno tako pred letom v okviru ljubljanskega gostovanja londonskega kolektiva CRAM. Trio Daniela Thompsona na kitari, Toma Jacksona na klarinetu in Vida Drašlerja za tolkali je verjetno prinesel še najbolj klasično igro večera, v smislu vrnitve k akustični igri, vendar tudi ustreznejši veščini poslušanja in interakcije, kot je to veljalo ob sicer spodobnem uvodnem koncertu. Verjetno tudi po zaslugi dejstva, da gre za precej različne osebnosti oziroma tudi osebne igralske zgodovine; tolkalec se zvoka loteva precej tenkočutno, a občasno tudi z bolj jazzovskim bobnarskim žmohtom, kar je tokrat botrovalo dinamiki igre med kolektivnimi in bolj partikularnimi interakcijami. Kitarist se zadeve loti iz ozadja in tonsko artikulirano, klarinet pa je izstopal v še najbolj tonalni maniri, ki se je sicer odlično družila s tolkalskim barvanjem zvoka.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.