FriForma: Capece / Yoshikawa / Olsson in Raon / Drašler | Radio Študent

FriForma: Capece / Yoshikawa / Olsson in Raon / Drašler

Recenzija dogodka
7. 4. 2017 - 14:30

Klub Gronka, 6. 4. 2017

 

Serialka prosto improviziranih godb FriForma je v svoji letošnji tretji ediciji gostila pet glasbenikov. Na prvi aprilski četrtek je ljubljanska publika tako lahko doživela krstni performans dueta portugalskega harfista Eduarda Raona in domačega bobnarja ter tolkalca Vida Drašlerja, druga polovica večera pa je bila rezervirana za ad-hoc trio Lucia Capeceja, Daichija Yoshikawe in Henrika Olssona.

Prvi, akustični del je potekal sredi Gromke. Frontalni aranžma odra kot prižnice je nadomestila amfiteatrska postavitev, na sredini prostora je kraljevala harfa s svojo desno roko, bobnarsko baterijo, ozaljšano z več dodatnimi perkusivnimi zvočili v obliki zvenečih posod, francoza ter celo avtomobilske vzmeti. Raon in Drašler sta pričela umirjeno. Nežne melodije na harfi so dopolnjevala poigravanja z zvenom činel in kratki perkusivni napadi, ki pa so zaenkrat ostali pri oddaljenem »duvanju« in nikakor še niso vdrli v osebni prostor. Oba akterja sta se ob tem suvereno poigravala z dinamiko, glasnost je segala od nivoja šepeta do agresivnih udrihanj po strunah in opnah. Raon je ob tem iz harfe izvabljal zvoke, ki so na eni strani spominjali na majhno otroško lajno in tako pričarali skorajda uspavalno atmosfero, na drugi strani pa so basovske strune med glasnimi, odrezavimi deli zvenele že povsem klavirsko ter s tem aludirale na milje klasičnih glasb. Drašler je korak držal z različnimi razširjenimi tehnikami, od uporabe že omenjenih vzmeti ter francoskih ključev do premikanja uteži na opnah, s čimer je spreminjal višino tona posameznih bobnov. Dobrih trideset minut trajajoča improvizacija je štirikrat opazno vzvalovila, se zdivjala ter se nazaj umirila, poslušalce pa je povečini zazibala v meditativno poslušanje.

Sledil je krajši premor, med katerim se je pozornost preusmerila na oder Gromke, kjer so že bila postavljena mnoga zvočila, ki jih je trio kasneje s pridom uporabil, tokrat v elektronsko-ozvočeni maniri. Trio Capece, Yoshikawa, Olsson, ki je nastal ad-hoc, specifično za včerajšnji koncert, je združil tri izrazito različne pristope k zvočni improvizaciji. Henrik Olsson, sicer magister bobnov in tolkal, je tokrat zvočil s po meri narejeno mizo, ki je bila vsestransko ozvočena s kontaktnimi mikrofoni. Tako je vsak dotik mize, vsako praskanje po robu, drgnjenje kovinske gobice in udarec po kovinskem loku, napetem nad mizo, proizvedel sebi lasten zvok, zaznamovan z resonancami specifičnih materialov in oblik. Na drugi strani odra je Daichi Yoshikawa zvočne valove ustvarjal in manipuliral s svojim značilnim aranžmajem kontaktnih mikrofonov ter zvočnikov, s katerimi ustvarja intrigantne povratne zanke. Le-te se največkrat pojavijo v obliki repetitivnih ritmičnih vzorcev, katerih ritem pa je odvisen od frekvence, s katero mikrofon skače po zvočniku. Med njima je na sredini odra s svojo mešalno mizo, samplerjem ter predelano trobento stal Lucio Capese. Kompozicije, ki so spontano nastajale tekom medigre treh akterjev, so se zlile v kontinuirano meditativno atmosfero dogodka, obenem pa počasi razkrivale metode in tehnike, ki se jih glasbeniki poslužujejo. Ozvočena miza Henrika Olssona je tako v zvočno sliko suvereno vklapljala oddaljene šume in škripe, Yoshikawa je zvok vzmeti, ki skačejo po zvočniku, smiselno vklapljal in celo ritmično sinkopiral, Capece pa se je od vseh treh še največkrat zdel nekako izven konteksta. Njegovi sempli čivkajočih ptic so se pojavljali preveč iznenada in so s tem nenaravno, malone nasilno geografsko premaknili zvočno sliko. Prav tako neskladni s celotno zvočno krajino, ki se je sicer gibala v rahlo temačnih in drone vodah, so bili kick, snare in clap sempli klasične Rolandove 808-ke, s čimer je sicer pokazal na svoje korenine v berlinski klubski sceni, ki jo kot tamkajšnji rezident nedvomno dobro pozna, vendar pa v kontekstu te improvizacije niso izpadle dovolj organsko in so bile bolj kot ne tujek.

Občasnim zvočnim kiksom navkljub pa je letošnja tretja edicija FriForme bolj cerebralno usmerjenim poslušalcem ponudila prijeten četrtkov večer ter s tem povečala pričakovanja za prihodnji dogodek, ki se ima zgoditi že 12. aprila v Vodnikovi domačiji.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.