NEPOSLUŠNO TRETJIČ | Radio Študent

NEPOSLUŠNO TRETJIČ

Recenzija dogodka
16. 11. 2014 - 16:00

Španski borci, 13. - 15. 11. 2014

 

Letošnji Festival Neposlušno se je odvijal od 13. do 15. novembra v Španskih borcih in nam je že tretjič ponudil svež nabor zanimivih mejnih zvočnih praks. Neposlušno je sicer festival prosto improvizirane glasbe, a so letošnji trije večeri minili tudi v znamenju komponirane glasbe in prevpraševanja odnosa med dvema različnima pristopoma k ustvarjanju: improvizacije in skladanja.

V četrtek je festival otvorila domača glasbenica Ana Kravanja s kompozicijo Tinitus za devet hladilniških polic. Že otvoritev je nakazala drugo smernico letošnjega Neposlušnega, ki se giba v prostoru raziskovanja tišine. Kravanja je z zasedbo Glacies ustvarila zvočno tvorbo, ki gradi svoj zvok s plastenjem, natančneje plastenjem zvoka glajenja hladilniških polic. Kompozicija deluje kot zelo živo telo, ki spi. Atmosferično prepredeno platno z momenti škripajočega, distorziranega zvoka, ki to ledeniško krajino predramlja iz svoje večne tišine. Za Kravanjo je nastopil Tao G. Vrhovec Samobolec z zvočno-vizualnim performansom, kjer nas preko ločitve zvoka in vidnega opominja na navidezno stalno povezavo teh dveh komponent koncerta oziroma bivanja. In čeprav vemo, da fizikalno vedno prej zaznamo vidno in šele nekaj momentov kasneje slišno, se tega redko zavedamo. Prav tako s snemanjem površin na način drgnjenja ob njih vzpostavlja vprašanja zvoka površin samih. Tu se je pokazala še tretja smernica festivala – performativnost. Kot zadnji je nastopil trio Ute Kanngiesser, Jennifer Allum in Dimitre Lazaridou-Chatzigoga. Dekleta se sicer poznajo med seboj, a skupaj so nastopile prvič. Trio je razvijal zvok počasi in detajlno. Glede na to, da vse igrajo na strunske inštrumente, bi pričakovali zvok godalnega tria ali pa kaj podobnega. Tako pa nas preseneti Lazaridou-Chatzigoga na citrah s statičnim zvokom, skoraj podobnim elektronskemu. Na to podlago vstopita Kanngiesserjeva in Allumova z ostrim, natančnim in intenzivnim zvokom godal. Trio je bil zelo vitalen in pozoren do tišinskih delov, ki na drugi strani mejijo na glasne pizzicate  godal. Prav tako so dekleta vodila glasbeno delavnico, ki je potekala skozi vse tri dni festivala. 

Petkov večer je bil najbolj intriganten in pester. Na odru so  nastopili trije različni si akterji. Prvi je bil Tristan Honsinger na violončelu, ki nam je poleg glasbe seveda ponudil tudi performans. Tristanov nastop je poln dramatičnih gest in odsekov, intenzivnost je bila vseprisotna. Honsinger se približuje publiki s svojimi humornimi intermezzi, hkrati pa prav s tem ustvarja potrebno distanco, da pokaže oziroma na violončelu odigra tisto, ker nam želi sporočiti. Humoren, provokativen in topel nastop. Za njim sta nastopila Stefan Thut in Radu Malfatti s komponiranim performativnim delom Two and Four. Thut vztrajno raziskuje meje tišine in temu smo bili priča tudi v petek. Kompozicija dopušča svobodo izvajalcema, hkrati pa omeji harmonske in dinamične možnosti. Tiha skladba z deli tišine, ki so prefinjeno integrirani v samo jedro kompozicije, nam kaže neki drug pristop k obravnavi tišine in glasbenega materiala. Zadnja sta nastopila glasna Roger Turner na bobnih in Michael Doneda na sopranskem saksofonu in sopraninu. Korenine njune igre izhajajo iz freejazzovske tradicije in to smo doživeli tudi na petkovem koncertu. Dinamična, ekspresivna in glasna igra, polna izmenjujočih se gest. Pričakovati je bilo razširjene tehnike igranja in to smo tudi dobili. Glasbenika sta si material podajala, ga razgrajala, se oddaljevala in spet zbližala. Čudovit nastop, nujen za vse privržence free jazza.

Sobotni večer pa je popestrilo še predavanje Rada Malfattija, na katerem se je vnela vroča debata o razlikah med improvizirano in komponirano glasbo in njunima statusoma v družbi. Za tem je nastopil Matija Schellander s tremi programskimi skladbami za kontrabas in beli šum. Še en performativni nastop, ki nas je najprej popeljal v šum, nato ga je Schellander prekril kar s svojim telesom, nato pa postopil do svojega inštrumenta in nas in sebe pričel drillati s stalno enako kretnjo. Delo postavlja mnoga vprašanja o življenju v sodobnem času in družbi, ki je vse prepolna šuma in drillanja. Na drugi strani pa šum kot razveljavitev prejšnjega sistema in drill kot vzpostavitev novega, Schellanderjevega sveta. Za njim so nastopili Looper. Zasedba, ki jo sestavljajo Martin Küchen na saksofonu in žepnem radiu, Ingar Zach na tolkalih in Nicos Veliotis na violončelu. Hkrati pa vsi zelo dobro upravljajo tudi svoje mešalke. Zvok zasedbe je minimalističen in se, kot par drugih na festivalu, ukvarja s tišino in detajli, ki se zgodijo vmes. Ne bi mogli reči, da je bila zasedba atmosferična, saj se je preveč dogajalo, a kot nekako pod površjem. Looper poslušalca prisili, da resnično posluša, in če se ne upira, tudi sliši. Sliši neizmerno globino zvoka, na primer globino človeka, ki miruje, a se v njem vseeno odvija neskončno procesov, na katere nas Looper opozorijo. Izvrsten koncert in prava poslastica za konec festivala.

Neposlušno je z gotovostjo eden najzanimivejših festivalov. Ne le glede izbire nastopajočih, temveč predvsem zaradi tega, ker nudi  prostor za izmenjavo idej v okviru delavnic in predavanj, ki potekajo z nastopajočimi. Festival počasi postaja stalnica v našem prostoru, čeprav se je odvil šele tretjič, se zdi, da je tu od vedno, in sprašujemo se, kako smo brez njega shajali prej.  

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.