OVO + MARKO KARLOVČEC | Radio Študent

OVO + MARKO KARLOVČEC

Recenzija dogodka
3. 2. 2017 - 14:30

OvO + Marko Karlovčec, klub Gromka, 1.2.2017

 

O diskontinuiteti biti – vsakemu času in prostoru primerna premišljevanja, ki niso bila odveč niti na sredinem eminentnem dogodku ob Robu mesta, na Metelkovi v klubu Gromka. Po nekaj več kot desetih letih sta se namreč pod skupnim imenom OvO v naše kraje vrnila Stefania Pedretti in Bruno Dorella, prijetnemu srečanju pa je svoje pridodala še prezenca pristnega in domačega v obliki Marka Karlovčca v solo izvedbi.

Smrt, hkrati tako daleč in tako blizu, hkrati tako nezaželena in tako nadvse tolažilna. Dogodek, ki smo mu bili priča na ta drugače nikakor poseben dan, je to še kako lepo nakazoval, vsaj po svojem performativno-sporočilnem performansu nastopajočih. Nujnost obstoja binarnih struktur kot pogoj dojemanja enega ali drugega, tj. žalosti ali veselja, življenja ali smrti, se je izkazala za enega ključnih dejavnikov pri razumevanju, da in enega in drugega ne moremo in ne smemo ločeno obravnavati, saj jima enemu brez drugega ni obstoja, kaj šele obstanka.

Rojstvo dogodka se je tokrat dogodilo precej smrtno, vsaj kar se tiče zvokovne uporabe. Linearno kot premica se je čez prostor najprej začel premikati nepretrgan pisk, natanko takšen, ki v kombinaciji z ustreznim kablovjem, aparaturami in telesom nakazuje na prenehanje bitja srca, torej na klinično smrt. Ni trajalo predolgo, ko se je obstoječemu zvoku pridružil Marko s saksofonom in ustvaril dialog. In sicer dvojni: dialog med klinično smrtjo in poskusi oživljanja ter dialog s samim seboj tako na eni kot na drugi strani. Linearnost zvoka smrti in saksofona histeričnost sta se dramatično izmenjevali na polju performativnega, a vendar še kako resnega in resničnega, vse dokler se na koncu nista skupaj izgubili v razburkanem oceanu zdistorziranih zvokov mnogih hrupnih efektov. Tam pa je šele prišlo do visokih napetosti, vzporedno z vzponom razjarjenega oceana zdistorziranih zvokov je zaživel tudi Markov vokalni izraz, ki se je premikal nekje znotraj mej recitala in brezupnega krika, manjkalo pa ni niti nevrotičnega stopicanja po prostoru, zadajanja udarcev samemu sebi in nekolikšnega davljenja s kablom mikrofona.

Vseskozi suveren in prepričljiv nastop Marka Karlovčca, ki je preigraval svoj album Sovražnik, ki ne pozna meseca, se je končal v ravno enako intenzivni maniri, kot je potekal ves čas. Za konec je namreč brez posebnih efektov odrecitiral še eno izmed svojih besedil, kar je le še dodatno podkrepilo pristnost zgodbe celotnega performansa, ki pa je pravzaprav tudi naš vsakdan. Ni upanja, vse umre. In to ni ne dobro, ne slabo, je del tega, da zdaj smo. Ne pomeni pa, da bi naš obstoj zato mogel biti kaj manj frustrirajoč.

V drugem delu dogajanja sta nas pod svoj vpliv vzela stara znanca slovenskega podzemlja in predvsem svetovno znana noise producenta Stefania Pedretti in Bruno Dorella, ki skupaj nastopata pod imenom OvO. Kot vedno okultistično zamaskirana sta tudi zdaj nastopila pred svojimi uročenimi podaniki. Ker sta pred kratkim izdala svoj nov album Creatura, ni bilo presenečenje, da sta tudi izvajala predvsem novejše skladbe. Zvočnost, za katero je značilno, da se oblikuje okoli stabilnega in natančnega bobna ter zdistorzirane kitare, vedno pa preseneti šele na polju vokalnega, se je tudi tokrat izkazala za nadvse hipnotično. Vokalne sposobnosti Stefanie so namreč zares poskrbele, da je poslušalca lahko odneslo na katero že koli stran specifične binarne strukture in ga na koncu vedno vrnilo onstran dobrega in zlega, kjer bi bile sodbe o eni ali drugi strani, tako nepomembne in odveč, da tega sploh ne gre opisovati. Nadvse spretno zamišljeno podajanje specifičnih sporočil skozi polje muzike se je tukaj izkazalo ne zgolj skozi izraznost nastopajočih, pač pa tudi skozi samo glasbeno strukturo. Prav vsak komad, ki sta ga OvO izvedla, je imel svojo lastno dinamiko, s tem na sebi pa je za vsako tudi lažje našel novo pot do poslušalca oz. obratno.

Kljub večinskemu preigravanju nove plate smo še vedno lahko slišali bolje znane kose, kot je komad Marie, ob tem pa dobili tudi občutek tiste čudne domačnosti, ki se kdaj pojavi, ko nam ideja o smrti le ni več tako tuja, pač pa nam je kvečjemu v tolažbo. Konec koncev, mi smo v svetu, svet je nerazumevajoč, kdo bi si vendar želel živeti v njem za nedoločen čas? In če bi to že bilo možno in bi porušili temeljno binarno strukturo smrti in življenja, ali ne bi potemtakem podrli tudi vseh ostalih? Če bi ne bili končni, ali bi čutili strah in če ne bi čutili strahu, ali bi poznali pogum…?

Strog boben je stopnjeval svojo udarnost, kriki so povišali svojo intenziteto, kitara je zaigrala še bolj kaotično in mi, navadni smrtniki, smo se uročeno od glasbe v prednjih vrstah prestopicali še naprej. Vse dokler Stefania ni zakorala mimo publike, v kontra smer od odra: potem smo vedeli, da je veselja zaenkrat konec.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Komentarji

Kje pa je tekst?

evo ga!

kot nadalje povezana reč pa v soboto na programu in spletu sledi še tole:

http://radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/vlaknasta-imolacija-popis-subt...

Super.Hvala.:-) Hvala.Super.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.