Tentet slišnega življenjskega toka (Kino Šiška, sreda 22. 2. 2017) | Radio Študent

Tentet slišnega življenjskega toka (Kino Šiška, sreda 22. 2. 2017)

Recenzija dogodka
Foto: Laszlo Juhasz
24. 2. 2017 - 14:30

Kino Šiška, sreda 22. 2. 2017
Naslovna fotografija: László Juhász

 

V intervjuju, ki ga je pred premierno izvedbo Slišnega življenjskega tenteta za Sigic dal Jaka Berger, je tolkalec svoje ustvarjanje razdelil na tri razločene sfere: igranje v žanrskih zasedbah, improvizacija ali zvočenje s prepariranimi bobni in elektronska snovanja s terenskimi posnetki. Zamolčal je ambiciozen in širokopotezen projekt, ki obenem širi zasedbo in ji nalaga, kakorkoli že ohlapno, kompozicijo. Morda postaja pravilo, ali pa gre zgolj za naključje, da se v zadnjih letih domači glasbeniki in glasbenice pojavljajo v večjih zasedbah kakega svojih kolegov. Olfamoštvo Olfamoža, septet Oholo, pred tem bolj kratkoživa kompozicija Marka Karlovčca in sedaj Bergerjev Tentet. Podobnosti ne bomo iskali, saj gre vendarle za povsem individualne projekte, a morda lahko iz tega sklepamo na določene pogoje. Naštetih projektov pač ne bi bilo, če ne bi obstajalo za vsako zasnovo primerno število primernih glasbenic in glasbenikov, ki so skozi leta uspeli akumulirati dovolj znanja in izkušenj, da je o tovrstnih projektih pri nas sploh mogoče in smiselno razmišljati. Tako je mogoče tudi v Bergerjevem Tentetu, ki je za svojo drugo izvedbo preteklo sredo v Kinu Šiška moral rahlo prilagoditi zasedbo, popolnoma zaupati izvedbi ter se poigrati z zasnovo.

Tentet slišnega življenjskega toka je nastal ob priložnosti Brgsove osebne desetletnice diskografskega delovanja, morda zaznamuje tudi čisto osebno samorefleksijo, prvič pa smo ga v rahlo drugačni zasedbi slišali poleti v vrhniškem Bazenu. Sama zasnova zaobjema predvsem formo kompozicije in vsebinsko kolektiv prepušča samemu sebi oziroma skupinskemu muziciranju, ki se bolj kot v smeri proste improvizacije odvija v okviru odprte, svobodnjaške jazzovske tradicije. Na tej ravni je seveda zasedba ključnega pomena in nikakor ni zanemarljivo, da je imel Berger na voljo ne le deseterico, pač pa je za priložnostne spremembe zlahka našel tudi zamenjave. Tokrat je namreč, še bolj kot na vrhniški premieri, izstopila nekakšna geometrijska izčiščenost forme tenteta, za katerega se je ravno večji oder Kina Šiške izkazal kot izvrstno prizorišče.

Zvočna postavitev je tako hitro dostopna in jasna: deseterica je simetrično razporejena tako, da na nek način sestavlja dvojni kvintet oziroma da instrumenti praviloma nastopajo v parih. Pari tudi postopoma vstopajo in v drugem delu izstopajo iz vidne igre po svojih poteh. Kljub tako določeni postavitvi zadeva ni rigidna, dopušča manjše variacije, ki predvsem dajejo prednost organskosti kolektiva pred omenjeno geometrično formo. Godalni začetek se tako osredotoči okoli Bergerjevih potegov z lokom po čineli, kar deluje kot nekakšen signal osredotočenosti v triu, na katerega se postopoma nalagajo preostale zvočne plasti.

Že na tej ravni smo lahko slišali zanimive in povsem organske variacije skozi odstopanja od začrtane simetrije. Barvitost Bergerjevega bobnanja je v dialogu s polno bobnarsko baterijo Vida Drašlerja, močno efektirana električna kitara Vitje Baržalorskega je dobro nasprotje akustični kitari Domna Gnezde, par Ane Kravanja in Sama Kutina pa niti ne uporablja istih instrumentov, čeprav dvojica violine in hurdy-gurdyja zasleduje podobne zvočne sorodnosti kot ostali pari. Kljub logiki vstopov pa prvi del poseže po prijemu freejazzovske kompozicije, ki nekje – v tem primeru na koncu – združi vse glasove v eni temi in tako slavi glasbeni učinek enotnosti v mnoštvu. Do te točke posamezni glasbeniki povsem prevladujejo nad formo in na nek način v dobršni meri usmerjajo njeno celotno podobo, če sodimo po manjših razlikah z vrhniškim nastopom.

Drugemu delu bo vsaka naslednja ponovitev odvzela moment presenečenja, saj smo do sedaj že vedeli, da glasbeniki, tako kot so vstopali v igro, iz nje sedaj fizično odhajajo in igrajo svoje instrumente vsak v svojem prostoru, ločenem od publike. Tak obrat ima v svoji enostavnosti verjetno nepredviden učinek, saj preseka harmonično skupinsko muziciranje in publiko prepusti samo sebi ravno dovolj dolgo, da se harmonična iluzija skupinske igre razpusti v vprašaj pričakovanja.

S tega vidika morda mimo Bergerjeve zamisli, ki sicer korenini v specifični meditativni filozofiji joge, tretji del prinese nekakšen potujitveni obrat. Ko se glasbeniki vračajo na oder vsak s posnetkom svoje solo igre, nehote ponovno sestavijo skupaj celoto, ki pa je tokrat razbita in individualizirana, kot taka pa ponovno sestavi nek drugačen kolektiv. Druga plat zaključka pa je v tem, da v trenutku, ko zasnova povsem prevlada nad samo igro – ko poslušamo posnetke, nihče več ne prime za instrument – izstopi tudi moment naključja, saj se v posnetke nujno ujame še kak nenameren zvok ali pa se zadeva časovno malo razvleče, kot se je zgodilo preteklo sredo. Kar dobimo, tako ni umeten, iz reprodukcij ustvarjen kolektiv, pač pa nek drug pogled na skupinsko igro.

Celoten vtis tenteta in kompozicije, v katero se je pustil ujeti, je nekako dvojen. Na eni strani imamo opravka z vrhunsko zasedbo, ki dobi dovolj časa, da se razigra. Na drugi strani je seveda vprašanje, kaj iz te možnosti naredi srečanje zasedbe z zasnovo. Ta je dovolj minimalna, da same igre ne more zadušiti, pravzaprav ji prej prav umetelno oblikuje nek prostor za dovolj odprto zgodbo.

Zadnji del, ko se soočamo s posnetki, je tu ključen, pravzaprav edini zares izstopajoči del kompozicije, v katerem do vloge pride predvsem tonski tehnik Makis kot enajsti član tenteta. Hkrati je izpostavljen tudi možnim napakam v sinhronizaciji posnetkov, kar ob Bergerjevi zastavitvi v resnici ne more zrušiti celote. A vseeno se zdi, da ravno s to izpostavljenostjo napakam zadnji del postavlja vprašaj celotni zasnovi. Ta nam namreč ne pusti veliko možnosti: ali se pikolovsko zapičimo v nebistveno, tokrat nekoliko predolgo zaključevanje celotnega koncerta ali zamahnemo z roko, češ, dobro so igrali, in s tem zanikamo težo celotne kompozicije, ki poleg igre predstavi še neko lastno idejo. A v obeh primerih ostane odprta še tretja možnost: da bi lahko igrali še in zaključili drugače. Pripomba je sicer tvegana, saj se recenzent pač ne more vtakniti v samo zasnovo kompozicije. Vseeno pa sestava tenteta, lahkotnost celotne koncertne izkušnje in nenazadnje tudi njena dolžina kak daljši razvoj v vsakem primeru dopuščajo, glede na odziv publike pa bi si česa takega tudi želeli.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.