TESLA – glasbeno gledališka predstava

TESLA – glasbeno gledališka predstava

Recenzija dogodka
7. 6. 2017 - 17:30

Cankarjev dom, Štihova dvorana, april 2017

 

Glasbeno-gledališka predstava Tesla v izvedbi Janeza Dovča je doživela zaključek prve serije uprizoritev v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Priznani harmonikaš z etno vibeom, komponist multipraktik in fizik z naelektreno čupo Janez Dovč je ob pomoči sodelujočih izvedel poklon velikemu mislecu in izumitelju iz balkanskega koščka zemlje - Nikoli Tesli. V orfejsko-pitagorejskem  prepletu svetov glasbe in fizike smo se v devetih poglavjih sprehodili skozi Tesline misli ter obenem spoznali njegova dela - recimo prispevek k izumu radia, na kakršnega ste trenutno priklopljeni.

Predstava se je pričela z epsko uverturo Richarda Straussa - Also Sprach Zaratustra, ki skozi matematične korelacije sosledja frekvečnih harmonikov, znane tudi kot svetovni motiv, odisejevsko išče skrivnost vesolja in naznanja univerzalno harmonijo Nietzschejevega nadčloveka. V temnem ambientu in bojišču ionskih sil je Dovč s pomočjo sintetizatorskih sprožilcev naelekteril olimpijski eter bogov - in aktiviral Zeusafon oziroma glasbeno strelo, ki nastane s pomočjo Tesline tuljave, naelektreno kondenzatorsko polje  pa je vzburilo plin, ki je osvetlil napis TESLA. Spektakel epskega misterija je aludiral na rojstvo ideje, ki spremeni svet.

Legendo so nato otvorili zvoki nevihte, bliska in groma, ob katerih naj bi se Tesla rodil. Babjim čenčam o rojstvu otroka nemiru je kljuboval fonogramski narativ Nikolove matere, ki izusti, da bo to dete vendarle otrok svetlobe. Ker je svet svetlobo takrat poznal zgolj v omejenem obsegu, je bila dvorana še precej zatemnjena. S prižiganjem  Teslinih vakuumskih žarnic, ki jih je Dovč sprožal preko klaviature, je bil uprizorjen light show ob zvočni upodobitvi preprostih tonov, ki so skozi nastanek šuma replicirali tehnološko osvetlitev moderne dobe.

Vojno enosmernega in izmeničnega toka med Edisonom in Teslo je Dovč uprizoril z repetitivno industrial podlago ter melodičnim motivom lahkotno mističnega etno-balkanskega zvena. Nato pa je po Jean Michel Jarrovsko kot nekakšen čarovnik stopil pred lasersko harfo, s katero je nakazal Teslin koncept brezstičnega prenosa energije. Z rokami je igral na 12 svetlobnih laserjev, katerih sprožilci so bili frekvenčno umerjeni v zvočni spekter kromatičnega equal temperamenta, prostor Štihove dvorane pa je napolnila otožna elegija. Takšen afekt je težil Teslo, ko je Edison kot njegov konkurent v New Yorku pobijal slone, da bi ljudi svaril pred izmeničnim tokom. Teslina ideja o družbenem blagostanju in njegova balkanska ustvarjalno-človekoljubna narava sta takrat trčili ob pohlep po ameriško, kar še danes soustvarja nekaj post-teslinih ideoloških doktrin jugoslovanstva.

Predstava se je v nadaljevanju osredotočila na zgodbo o izumu radia, ki se je oglasil s prenosi novic z začetka 20. stoletja. Šlo je za patentni spor med Teslo in domnevnim izumiteljem radia – Marconijem, ki se je zaključil šele po Teslini smrti leta 1943, ko je ameriško vrhovno sodišče Tesli priznalo patent radijske telegrafije in popravilo dolgoletno krivico. V fonogramskem narativu smo slišali Tesline misli o tem, kako same kraje intelektualne stvaritve ne obžaluje toliko kot dejstva, da drugi lastnih idej ne premorejo.

Izobraževalno noto predstave je Janez Dovč namenil otrokom, da bi jim popestril svet fizike in vzbudil njihovo radovednost. Z doma izdelanim mehaničnim ritem sekvencerjem, ki je deloval na elektromotor, je sprožil 4x4 koračnico, na katero je zaplesal robot Nao z inštituta Jožefa Štefana, light show pa je medtem ustvarjal tako imenovani plasma globe. Morda se je tako že oblikoval prvi obris naslednje generacije rejverjev elektro polja ljubljanskega  klubovja, z Dovčem kot nekakšnim DJ čarodejem pred pubertetniki s smartphoni v žepih.

Ko je koncentracija začela popuščati, smo v epilogu predstave slišali Teslino misel, ki se je, ironično, glasila, da živimo v družbi spektakla ob poplavi informacij, ki odvračajo pozornost še najbolj globokoumnim ljudem. Ironija je bila v tem, da je bilo informacij v predstavi veliko in prostora za hipno globoko analizo malo. Dovč pa je predstavo končal s pozivom - naj ostanemo radovedni.

Taka radovednost danes vodi v raziskovanje lucidnih vizij mojstra za novo tisočletje, jugoslovanskega izumitelja, ekscentrika anarhoznanosti, mistika, pacifista, humanista in še kaj. V obzir ga jemljejo jugonostalgiki, subverzni anarhisti, umetniki, tehnologi, pa tudi ljudje, ki se ukvarjajo s telepatskimi parapojavi, ki bi radi razvozlali kar vse misterije uma in vesolja. Ob tem pa je smešno in nerazumljivo, da se Tesla v šolskih učnih načrtih znajde le mimobežno - kot izumitelj izmeničnega toka in večfaznega indukcijskega motorja. Kljub temu da je predstava ostala znotraj splošno potrjenih dejstev in korektnih okvirjev, pa je bila verjetno vredna časa mladih obiskovalcev, vsaj kot zanimiv navdih za nadaljnjo radovednost.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.