The Canyon Observer

Gala hala, 1. 3. 2016

»Izkušnja je bila huda, ne gremo več nazaj.« Približne besede, ki jih je ob zaključku sklepnega dejanja pustolovščine domače atmosferične sludge zasedbe The Canyon Observer izrekel njihov kitarist Miloš Milošević. Kot kaže, imajo slovenski alternativni glasbeniki nekaj z eksotičnimi državami, kamor nevidna roka prostega trga in ekonomska »svoboda« penetrirata šele počasi, a vztrajno. Po epizodi Laibach v Severni Koreji si lahko slovensko glasbeno občestvo zdaj laska še na račun benda The Canyon Observer, čigar kubanska turneja je v domačem medijskem prostoru požela zadovoljivo mero javnega interesa, četudi je njihova izkušnja precej drugačna od skorajda državniškega obiska v Pjongjangu. Zdaj ko se je prah že nekoliko polegel, pa velja izpostaviti nekaj vprašanj, ki se porajajo slovenskemu poslušalcu in ljubitelju domače alternativne glasbene krajine.    
Namreč, če odštejemo kratkotrajno temeljitejšo medijsko izpostavljenost enega boljših težkokategornih glasbenih eksportov in za medije intrigantno dogodivščino, kaj lahko na državni ravni in na nivoju domačih neinstitucionalnih, alternativnih kulturnih praks pomeni takšna turneja? V primerjavi z njihovim koncertom na največjem britanskem neodvisnem metal festivalu Bloodstock, na katerem so si z odličnim performansom zagotovili pozornost širše evropske publike, gre pri kubanski turneji za precej ambicioznejši projekt, ki bi moral terjati pozornost domačih kulturnih institucij in njihovih predstavnikov. Če izvzamemo osnovne premise in implikacije glasbenih turnej ter njihov pomen za posamičen bend oziroma glasbenika, torej predstavljanje avtorskega dela izven domačih okvirjev, ustvarjanje globalne publike, prodajo glasbenih in drugih izdelkov, pletenje za bende esencialne mreže kontaktov s skupinami, organizatorji, promotorji in tujimi založbami itd., na koncu v zraku vselej ostaja vprašanje, kaj lahko turneje takšnih magnitud, kot je pričujoča, doprinesejo domači glasbeni sceni kot neki na pol homogeni entiteti. Naj sprejmemo, da gre za enkratno, neponovljivo avanturo, ki se je pač zgodila, spodbudila nastanek par člankov in bo zdaj, ko je vse mimo, zgolj še trivialnost v življenjepisu benda?

Eno najbolj presenetljivih dejstev njihove turneje je morda to, da je osem dodeljenih datumov državna omejitev, ampak pazite, država je obenem glavni in edini sponzor festivala hardcore in metal muzik. Zaplankana, postkomunistična Kuba! Na drugem koncu sveta imamo bend, ki je, resda s pomočjo glavnega organizatorja, Francoza Davida Chapeta, uspel v lastni režiji, najverjetneje brez kakršnekoli državne podpore odpotovati na drugi konec sveta in se predstaviti publiki, ki je prvi metal bend videla leta 2008. In tako preidemo k dejstvu, da se je moral bend, ki je kubanska srca osvojil še pred Obamo, v torek, takoj po vrnitvi s turneje, zanesti na pomoč in finančno podporo domače publike z uporabo koncepta crowdfundinga. Tako je pač v deželi tej. Morda pa jim bo prav ta biografski podatek ob potencialnih nadaljnjih državnih razpisih kot ambasadorjem slovenske alternativne kulture prinesel kakšen cekinček ali dva. Ampak zelo verjetno ne.

In če nazadnje preidemo k samemu epilogu te njihove epopeje, smo lahko na The Canyon Observer de facto ponosni. Ko sem jih prvič videl na Mostovni pred slabimi štirimi leti, so bili eden najbolje zvenečih domačih metal bendov. Danes lahko sodbo razširimo v globalni okvir. Bend se je skozi delno transformacijo svoje biti na albumu FVCK zavihtel v sam vrh inovativnih in raziskovalno naravnanih odvodov precej širokega in pavšalnega krovnega termina post metal, ki prav v zadnjih nekaj letih z zasedbami, kot so A Swarm of the Sun, Mouth of the Architect, Sannhet in Dumbsaint, doživlja nekakšen preporod. Gre za zasedbe, ki kot The Canyon Observer ustvarjajo nek imaginaren prostor, v katerem se slušatelj lahko sooči s tistimi kategorijami svoje duševnosti, ki na splošno gledano pri preostalih glasbenih žanrih in drugih vejah umetnosti, če izvzamemo poezijo in likovno umetnost, ostajajo potlačene. Povsem subjektivna sodba, toda njihov torkov zvočni zid mi je pred očmi nenehno risal platna nemškega dadaista in nadrealista Maxa Ernsta. Platna, na katerih opazujemo kanjone, posejane z demoni različnih oblik in velikosti.

Bend je torkov nastop pričel ob zvokih atmosferičnega kitarskega feedbacka, ki se je ob rahločutnih bobnarskih vložkih Simona Intiharja prelevil v pesem My Will z njihove prve izdaje. En repetitiven riff, vse večja težkost, hipnoza. Masovni zvočni zid je prodiral bobniče in telo. Tako globokega in definiranega bas zvoka, kot ga ustvarja Nik Franko - ta dobesedno reže v človeško tkivo, smo na koncertih deležni le poredkoma. The Canyon Observer so s svojimi telesi ter težko primerljivo, distorzirano in reverbano zvočno gmoto zasedli oder, vokalistu Maticu Babiču pa je pripadlo pododrje. Osrednji element njihove glasbe je človeško telo in telesnost na treh nivojih – telo kot stvaritelj zvoka, telo kot prejemnik ter telo kot objekt in subjekt Babičeve poezije.

Zasedba je na enournem nastopu postregla z nabirko petih skladb, med njimi z Bounds Tied Tight, Lost in Silence in zaključno ljubezensko epopejo All of Her, Mine z aktualne plate. Kljub rdeči niti, ki jo tvorijo dokaj preprosti in repetitivni gomazeči riffi, pa je njihovim kompozicijam intrinzična neka notranja napetost, dihotomija med erupcijami blackmetalskega blastbeata in sludge breakdownov, ki je primarno v domeni bobnarja Intiharja, saj lahko ta v še tako preproste in repetitivne kitarske figure vsaja težko dojemljive prehode med posameznimi takti. Babičev glas pa v primerjavi z mantričnimi spremnimi vokali Gašperja Letonje in občasnimi »gang shoutsi« Miloševića, katerih obrise lahko mestoma lažje zaznamo, vselej ostaja le dodatno zvočilo, ki se spaja s kitarsko sekcijo, zvoku benda daje poseben pečat in ga tako diferencira od aktualne globalne post metal produkcije.

Čeprav se je na koncertu zbrala le kakšna stoterica ljudi, srčno upamo, da je bendu uspelo vsaj delno pokriti stroške svoje avanture in da si bo zavoljo takšnih izkušenj odslej upal še več in še dlje, tako v smislu glasbenega izraza kot tudi osvajanja svetovne glasbene scene.