Vasko Atanasovski: Melem

Vasko Atanasovski: Melem

Recenzija dogodka
6. 4. 2017 - 14:30

Linhartova dvorana Cankarjevega doma, 3. 4. 2017

 

Mednarodno uveljavljen ter izjemno kreativen saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski je na slovensko sceno s svojim inovativnim glasbenim stilom prodrl že pred leti. S svojim triom je do sedaj izdal že 13 albumov ter nastopil na številnih festivalih po svetu. Ob izidu svežega albuma Melem, ki ga je prejšnji mesec v oddaji Globaluna predstavil sodelavec Mario Batelić, je trio v ponedeljek priredil koncert v Cankarjevem domu. Kot že rečeno, album sestavljajo večinoma priredbe tradicionalnih balkanskih pesmi iz Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije, Turčije in Hrvaške. Vmes pa je trio nanizal tudi nekaj avtorskih skladb.

Koncert sicer ni bil razprodan, se je pa v Linhartovi dvorani do osme ure namnožila publika vseh generacij. Trojica je kmalu zasedla očem prijeten modro in oranžno osvetljen oder. Dejan Lapanja je koncert otvoril s hitrim kitarskim uvodom komada Kozle, ki ga je Vasko Atanasovski spisal na potovanju v Makedonijo. Kaj kmalu sta vskočila še razigrani saksofon ter bobni. Uvodni del glasbenega večera je izžareval občutek hoje po sončnem dnevu, note so se v ušesa zlivale, kot bi se sprehajale po ulicah tujega mesta, Vaskove saksofonske melodije so strukturi pridale svež občutek. Vse skupaj je potenciral sproščen tolkalski ritem Marjana Stanića. Iz živahnih občutkov veselja ter optimizma, ki jih je na trenutke spremljala svojevrstna zamišljenost, se je glasbeno dogajanje nato v loku prevesilo v nekoliko otožnejše in bolj epske pripovedne veje instrumentalne in vokalne glasbe.

Triu se je nato pridružil Vasil Hadžimanov, ki je pripotoval iz Beograda ter na klavirju zrcalil staro južnoslovansko dušo, ki je zaobjela igranje celotne zasedbe. Občinstvo je očaral z ritmično bolj zahtevno avtorsko skladbo, predstavljeno v duetu s tolkali. V najboljši luči se je predstavil z redkeje živahno raztrošenimi višjimi klavirskimi toni ter bolj resnimi, globljimi deli skladbe. Vasil prihaja iz jugoslovanske glasbene družine, njegova starša sta bila v času svoje mladosti pomembna pevca, zato je zasedba na svoj način priredila tudi skladbo Senke Veletanlić, Vasilove matere.

Kvartetu se je nato priključil še italijanski harmonikar Simone Zanchini, ki je prispeval svoj specifičen popotniško obarvan zven. Glasbeniki so mu oder prepustili za dolgo solažo, ki jo je pričel in končal s svojimi verzijami Vaskovih komadov. Vasko in Simone sta se spoznala leta 2000 v Ljubljani, njuno druženje pa je vsekakor produktivno, saj pogosto sodelujeta. Mešanje različnih narodnosti na odru je pričaralo posebno pestrost in poslušalcem ponudilo mešanico zvokov, kakršno je le redko slišati v živo. Simone Zanchini je svoj solo pričel s pripovedjo, v glasbeno konstrukcijo pa je poleg odrezavosti in razgibanosti vmešal celo zvoke, ki so spominjali na cerkvene orgle iz kakšnih starih srhljivk. Kmalu zatem pa je bežno bachovsko zveneč del zamenjal s poskočnim in trdnim, samozavestnim preigravanjem, ki je na trenutke delovalo šaljivo.

Koncert je dosegel vrhunec, ko se je uigrani peterici v črnem pridružil še najmlajši član zasedbe, in sicer violončelist Ariel Vei Atanasovski, Vaskov sin. Po Arielovem izboru so priredili makedonsko skladbo Nožici, v slovenskem prevodu - škarje. Mladi violončelist je harmonijo izpilil z iskrenim duhom mladosti in nedolžnosti, ki je odrasli glasbeniki ne premorejo. Vasko Atanasovski, ki je na sina utemeljeno ponosen, je tu odložil svoj saksofon, ki ga je zamenjal za piščal, iz katere je izvabil svojevrstne zvokovne umetelnosti. Že zaradi sestave same so nastopajoči brez besed doprinesli k idejni plati dogodka. Občutek bratstva in mednarodne ter medgeneracijske povezanosti jih je namreč navdahnil in nastopu dodal dodatno dimenzijo ter okrepil same izvedbe. V drugačni zasedbi bi gotovo lahko delovale manj pristno in se poslušalca manj dotaknile. Edino, kar bi lahko stvar še izboljšalo, bi bilo, da bi se triu na koncertu pridružili še nekateri ostali glasbeniki, ki so svoj trud vložili v primarni zven albuma Melem.

Ko je zasedba po odhodu z odra že drugič prejela stoječi aplavz in po tem, ko je nekaj posameznikov iz občinstva že zapustilo dvorano, se je ustaljeni trio vrnil še s presenečenjem. Vasko je povedal zgodbo o tem, kako je srečal Vaska. Vendar ne samega sebe! Govoril je namreč o Vasku Popi, srbskem pesniku romunskega porekla, ki mu je zelo pri srcu. Trio je uglasbil njegovo pesem Krpice, živahno skladbo z grenkim pridihom ljubezenskega razhoda. Slednji je bil najbolj izstopajoč v venčku treh ganljivih komadov podobne tematike. Poslužil se je tudi navihane ekskurzije s piščaljo, ki jo je na neki točki uporabil kot tolkalo ter s tem razbil klasično predstavo o uporabi tega inštrumenta. Kasneje je vanjo tudi prepeval in s tem ustvaril nenavaden zven. Dogodek se je nato zaokrožil z vrnitvijo celotne zasedbe in sklepno pesmijo, ki je povzela duh celotnega koncerta.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.