Barry Guy / Maya Homburger / Zlatko Kaučič: Without Borders…

Barry Guy / Maya Homburger / Zlatko Kaučič: Without Borders…

Recenzija izdelka
Barry Guy / Maya Homburger / Zlatko Kaučič: Without Borders…
11. 9. 2017 - 19:00

Fundacja Słuchaj!, 2017

 

Zlatko Kaučič bo leta 2018 praznoval dvojni jubilej – 65. rojstni dan in 40-letnico delovanja. Že kratek pogled na njegove številne diskografske izdaje iz zadnjih let nam daje jasno vedeti, da bo naš neumorni bobnar in tolkalec jubileja obeležil delovno, saj je v tem zadnjem času objavil vrsto albumov z novimi zasedbami ali posnetke novih sodelovanj z vrhunskimi mednarodnimi muzičisti. Zdi se namreč, da je v novem zagonu, poln radovednosti ter željan novih izzivov in kreativnih glasbenih srečanj. Zadnji v nizu albumov prinaša prvi zapis Kaučičevega muziciranja z dvema našima dobrima koncertnima znancema, britanskim kontrabasistom Barryjem Guyem ter njegovo dolgoletno življenjsko in glasbeno spremljevalko, sicer v Švici rojeno violinistko Mayo Homburger. Na albumu Without Borders… so obelodanjeni posnetki s koncerta, ki ga je trojica navdihnjenih glasbenikov izvedla lani v ljubljanskem Klubu Cankarjevega doma, v okviru cikla Cankarjevi torki.

Naslov albuma Without Borders… sprva aludira na njegov velik Orkester brez meja, a kot izvemo iz spremnega besedila, je album posvečen beguncem in njihovemu boju za dostojno življenje. To še zdaleč ni prvič, da Kaučič z glasbo naslavlja pereče družbene probleme; naj na tem mestu omenimo le njegov solo album Emigrants, posvečen, kot že naslov namiguje, prav emigrantom. Glasba z albuma ponuja več zvočnih tokov oziroma več načinov zvočenja. Skozi celotno ploščo se vije nit štiridelne skladbe, imenovane Footfalls, ki se z domiselnim naslovom navezuje tako na negotovo pot beguncev kot tudi, kot nas napoti spremno besedilo, na istoimensko dramo mojstra grenkega absurda, Samuela Becketta.

Po kratki uvodni, komaj dobro minuto trajajoči skladbi Shadow Fragment sta na sporedu prva dva dela omenjene Footfalls. Pri tej večdelni skladbi gre za niz duov basista in Kaučiča, ki z intenzivno igro, polno šumenja in škrebljanja ter skokovitega naraščanja napetosti pričarata nervozno in nevarno ter neravno begunsko pot. Kaučič tu poleg znanih talnih bobnov, standardnih tolkal in činel uporablja še električne citre, ki s svojim natrganim in zelo predirnim zvenom prispevajo dobršen del k občutju nelagodne živčnosti ob tej skladbi. Sledi nič manj razburkana skladba Celebration, ki jo poznamo z istoimenskega čislanega ECM-ovskega albuma Maye Homburger in Barryja Guya iz leta 1999. Nemir in negotovost iz skladbe Footfalls sta sedaj presekana s sugestivnimi premolki, z intenzivnejšim lokovanjem po strunah violine. Homburger, sicer strokovnjakinja za baročno violino, ki jo tudi igra na teh posnetkih, se še enkrat izkaže za izjemno čuječno soglasbenico, polno iskrivih zvočnih presenečenj in namigov.

Glede na tematiko oziroma širši družbeni okvir albuma pričakovano elegičnost in otožnost prinaša nadvse domiselno poimenovana skladba Peace Piece, torej kos miru. Mesnato in valovito basovsko linijo Kaučič poglablja z odmerjenimi udarci po činelah in tako ustvarja notranji prostor, iz katerega kakor da vejeta otipljiva žalost in resignacija. Sledi nemara najizrazitejši komad z albuma, The Seeker and the Search, ki ga je Barry Guy pred leti napisal v okviru projekta newyorške multimedijske umetnice Elane Gutmann. Gre za sedemdelno skladbo, izvirno napisano le za kontrabas in violino, tokrat pa se v brbotajoč mnogogovor kajpak vključi še Kaučič. Skladba brsti od improvizacijskih domislekov, nenavadno zveneča šumenja dostikrat sploh ne izdajajo svojega vira, torej sprva sploh ne zaznamo, kdo igra kateri del … Razbitje forme je, kakorkoli je to slišati paradoksalno, vpisano v samo formo te močne skladbe, ki je obenem lahko tudi študija primera sožitja in sobitja treh vrhunskih glasbenikov in ozvočevalcev smisla kot tudi kompendij karseda pisanih tehnik improvizacije in napetega ter nadvse usklajenega igranja.

Po še enem delu suite Footfalls sledi krasno liričen zaključek albuma s skladbo Art Steva Lacyja. V njej dominira zategli zven violine, ki mu z lokovanjem po basu zvesto sledi še Guy, medtem ko je naš tolkalec, ki je z Lacyjem posnel nekaj svojih najboljših skladb, zvečine primerno zadržan v dodajanju drobcenih poudarkov in mimobežnih okraskov. Ob izjemno usklajenem muziciranju in raznovrstnosti zvočnega gradiva nas album navduši tudi z odličnim zvokom. Zanj je poskrbel Iztok Zupan, ki s Kaučičem redno sodeluje pri snemanju in obdelavi zvoka. Asketsko, a grafično učinkovita naslovnica zaokroža vtis scela premišljenega zvočno-miselnega dela, še enega trdnega kamenčka v vedno dopolnjujočem se mozaiku Kaučičeve zvočne slikarije.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.