Bellows: Strand

Shelter Press, 2017

Za čas evropskega srednjega veka rade krožijo govorice, da so imeli glasbo za nekakšno okultno vedo, v katero je bil vkovan motiv varovanja skrivnosti. Ta motiv varovanja preveva tudi izraza akuzmatika oziroma akuzmatična glasba, saj označujeta glasbeno prakso, znotraj katere je izvor zvoka, in s tem samo izvajanje, skrito bodisi za zaveso bodisi za računalnikom. S tem akuzmatika spodbuja voljo poslušalca ali poslušalke, da svojo pozornost usmeri predvsem na fenomen slišnega, ki zavaruje skrivnosti glasbenega rituala.

Navdahnjeni z omenjenim motivom varovanja skrivnosti, se torej tokrat previdno spuščamo v naš redni recenzentski termin, v katerem bomo komentirali in poslušali peto albumsko izdajo dveh italijanskih mojstrov akuzmatike Giuseppeja Ielasija in Nicole Rattija, ki oba poleg bogatih solističnih opusov ustvarjata tudi kolegialno pod imenom Bellows, njun peti album pa nosi naslov Strand.

Akuzmatiko smo v povezavi z omenjenima avtorjema omenili, ker je tudi Strand eden izmed albumov, ki je z njo prepojen - torej redkim zgolj slušno izdaja tudi specifiko njunih inštrumentov ali metod izvajanja glasbe. Poznavalci Giuseppeja Ielasija in Nicole Rattija bodo verjetno hitreje prepoznali, da je Strand sicer bolj bogat v inštrumentariju, ki sta si ga tokrat zbrala na mizah še vedno sveže prepleskanega studia Nicole Rattija v Milanu. Na novem albumu lahko zopet prisluhnemo njunim skupnim zanimanjem v eksperimentiranju z magnetofonskimi trakovi, modularnimi sintetizatorji, efekti in predelavo bolj ali manj prepoznavnih semplov, ki včasih nastopajo kot očitni terenski posnetki, spet drugič pa kot kratki nerazpoznavni zvoki, ki nam burijo domišljijo. Vselej pa je celota spretno zašita v natančni, četudi nenavadni ritmizirani maniri, ki z magnetno silo vleče in ohranja našo pozornost.

Naslov njunega petega albuma, Strand, se tudi sam po sebi zateka za tančico skrivnosti; drugače kot denimo njun drugi album Handcut, na katerem sta predstavila zvočne zapise uničevanja gramofonskih plošč s kontaktnimi mikrofoni. Strand lahko prevajamo tudi kot obrežje, kot mejo dveh agregatnih stanj, kar bi tu lahko izkoristili za asociacijo na drugačno razmejitev – na mejno ali robno muziko, ki se pri Bellows realizira kot igra s procesi nastajanja glasbe med predvidljivostjo in improvizacijo v mešanju analogne elektronike in musique concrete.

Na torej robnem albumu Strand smo priča osmim nepoimenovanim izsekom iz štiri dni trajajočega živega izvajalskega sessiona, ki trajajo od štiri pa tja do šest minut. Omenili smo že večinoma stalno prisotnost njune značilne ritmizacije, velja pa omeniti tudi to, da album eksplicira predvsem konceptualno ločenost studijskih posnetkov od živega izvajanja. Kar nekako zapostavlja ta album kot prelomen, je to, da ne izstopa iz njunega repertoarja – s prstom kaže na njuno produktivno sodelovanje, a nekako ne zaobjame širine, ki smo ji lahko priča ob njunih individualnih živih nastopih, ki obenem demostrirajo »osredotočenost tovrstnih godb na tehnične detajle izvedenih zvokov, na mojstrsko ustvarjanje prostora in predvsem na pretanjeno spuščanje in dvigovanje reglerjev na mešalki«. Kljub temu so drobci vsega tega prisotni tudi na novem albumu, s katerim predvsem občudujemo finese tako zvočnega spektra kot tudi potrpežljivega in urejenega igranja s tišino.

Skrivnostni ritual, v katerega sta bila zaprta Bellows v svojem studiu, še vedno ostaja vreden zanimanja. Sploh zato, ker isti prostori studia Standards v Milanu v zadnjih dveh letih nudijo koncertni in snemalni prostor mnogim umetnikom te sorte robne muzike. Od umetnikov, ki so v zadnjih dveh letih nastopali tudi v Ljubljani, sta tam gostovala sicer studiu lokalna domačina Valerio Tricoli in Andrea Belfi, pa tudi Avstralcec Oren Ambarchi kot tudi drugi izvajalci, ki ji najdemo skupaj z Bellows na seznamu izdaj francoske založbe Shelter Press.