BRUTUS: Burst

BRUTUS: Burst

Recenzija izdelka
30. 5. 2017 - 19:00

Hassle Records, 2017

 

Relativno novo belgijsko udarno alternativno kitarsko sceno, ki išče svoj prostor med noise-rockom in punkom ter art-rock jazz zvokom, smo v določeni meri tudi v živo že odkljukali na grudi domačega klubovja. V ta denimo edinstveni instrumentalno-ambientalni glasbeni kolektiv Dans Dans ali bolj hrupne Oathbreaker, The K in Raketkanon. Slednji so lani pretresli kar nekaj klubov po Sloveniji ter si letos zakoličili sloves enega boljših koncertnih noise-rock bendov. Zasluge za takšen sloves Raketkanon pa ne gre pripisati zgolj njihovim nepredvidljivim, a hkrati izredno catchy riffom in brutalni bobnarski ter bas sintovski ritem sekciji. Prezenca in vokalne mahinacije s strani Pietra Paula Devosa v tej zasedbi ter v projektu Kapitan Korsakov, v katerem poprime tudi za predelane električne kitare in manevrira med različnimi žanri, sta prepričala mlade Brutus, da ga povabijo k produciranju njihovega raznolikega prvenca Burst. Slednji pa jih ni umestil zgolj na zemljevid belgijske alternative, temveč jih je ponesel na skoraj vseevropsko turnejo, na kateri zaenkrat beležijo same pozitivne odzive.

Energična pošast Brutus šteje tri med seboj glasbeno precej različne člane - kitarista Stijna Vanhoegaerdena, ki obožuje Brucea Springsteena, basista Petra Muldersa, ki še nikoli ni povohal Slayerjev, ter ljubiteljico black-metal izvajalcev, bobnarko Stefanie Mannaerts, ki je po sili razmer znotraj zasedbe prevzela tudi vokalne linije. Ta v osnovi nekompatibilen križanec je našel skupni jezik za ploščo, na kateri na novo premlevajo post-hardcore in vesoljske post-rockovske vplive ter jim dodajajo detajle svojih primarnih glasbenih vzgibov. V tem pogledu ne preseneča, da je tudi album Burst hibrid, ki ponuja usklajenost in kolektivno energijo, a se na sicer nemoteč način spušča v morda že kar pretirano iskanje skupnega imenovalca vseh posameznih članov.

Brutus z vso silo napadejo že s prvo skladbo, primerno naslovljeno March, s hitrim punkovskim ritmom, že hitro pa tu zasledimo tudi težnjo po bolj zapletenih matematično rockovskih elementih. Takšnih, ki jih je lani pri nas na Metelkovi predstavila denimo japonska zasedba Tricot. V že tako dovolj hiperaktivni mešanici pa se pojavita še suveren black metalski blast beat in hripav a prijeten vokal bobnarke in vokalistke Stefanie. Vsi ti atributi se nadaljujejo z All Along - verjetno najboljšo skladbo plošče, v kateri v punkovsko osnovo posežejo post-rockovski motivi. Posebnost Brutus oziroma redkost post-rocka, je dobrodošla prisotnost vokala ravno v teh delih. Ko odzveni še tretja variacija hardcore bombe in atmosferičnih vijačenj skladbe Not Caring, pridemo do navidezne točke spoznanja splošne matrice zasedbe. 

Ta predvidena matrica se nato hitro sesuje z naslednjima bolj umirjenima skladbama Justice De Julia II in Drive, s katerima bobnarka Stefanie prevzame nežnejše melanholične melodije, inštrumental pa zasedba zavije v skoraj shoegazerski teritorij. Še bolj počasna Bird nas spomni na alternativni rock devetdesetih zasedbe The Cranberries. S to opisano drugo polovico albuma pa se pokažejo tudi šibke točke zasedbe. Najprej začnejo se ponavljati. Z izjemo zaključnega komada Child postane njihovo izmenjevanje energijskega punkovskega naboja, konstantnih vložkov z blast beati in hkratnega poseganja v post-rockovsko umirjenost pretirano in celo nekoliko dolgočasno. Vzrok temu gre pripisati tudi manj domiselnim melodijam ter pretiranim vokalnim linijam na mestih, na katerih jih res ne bi pogrešali. Že precej šibko tekstovje se spreminja v lebdeče petje medmetov, ki bi ga bilo bolje nadomestiti s kako kitarsko solažo. Vendar pa je res, da smo kritiko vokala in nedomiselnih besedil v drugi polovici albuma primorani omiliti zavoljo dejstva, da Stefanie v prvotni obliki zasedbe pač ni bila predvidena za vokalne linije in pisanje besedil. Njeni barva in kontrola glasu sta izjemni, še bolj pa nas njeno petje lahko fascinira, ko je lahkotno izpeljano tudi med igranjem bobnov z zapletenimi menjavami ritmov in med izvajanjem blast beatov. Kot slabost albuma, ne pa tudi njihovega živega nastopa lahko navedemo še precej spoliran zvok, ki morda ne ustreza celotnemu imidžu zasedbe. 

Trio Brutus se je s prvencem na domačih belgijskih tleh predstavil obstoječi publiki že znanih, bolj ali manj hrupnih belgijskim biserov, ki jih dobro poznamo tudi pri nas. Njihov potencial pa je prepoznala celo založba Sargent House iz Los Angelesa, ki bo album izdala v Združenih državah in s tem omogočila zasedbin koncertni naskok Severne Amerike. Kljub njihovemu relativno hitremu uspehu in dvigu prepoznavnosti pa s hvalo vseeno ne gre pretiravati. Kljub raznovrstnemu producentu Devosu in kljub tehnični sposobnosti zasedbe njihovo združevanje raznolikih žanrov in interesov članov ne učinkuje dovolj zanimivo ali inovativno skozi celotno ploščo. Morda bi tolikšen uspeh celo raje privoščili kakšnemu od v uvodu naštetih biserov, ki smo jih pri nas že poslušali tudi v živo. Vendar negativne opazke po pričevanjih zbledijo ob živem koncertu, ki naj bi zvenel predvsem bolj hrupno. V tem kontekstu lahko upamo, da nas bodo skušali v prihodnje prepričati tudi na kakšnem špilu v Sloveniji.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.