CENE RESNIK TRIO WATCH FOR DOGS: SHADES OF COLORS

Not Two Records, 2017

Bogati beri domačih jazz albumov, pod katere so se zadnji čas podpisovali predvsem glasbeniki mlajše generacije, nocoj dodajamo še en izdelek. Vodja tokratne zasedbe oziroma bolje - njen pobudnik je saksofonist Cene Resnik. V triu Watch for Dogs se mu pridružujeta tolkalist Zlatko Kaučič ter Giovanni Maier na kontrabasu. Nastanek te troglave postave sega v leto 2014, do danes pa si je Cene z obema od ostalih dveh delil oder tudi v duo zasedbi. Ob tema kaljenima mačkonoma je mlajši saksofonist zagotovo najmanj izkušen, vendar zato nikakor ne tudi zelen. Že kar številna leta nabiranja koncertne kilometrine z mnogimi skupinami in sodelovanji ter njegova dobro sprejeta avtorska dela ga umeščajo v krog naših najbolj plodovitih jazzistov. A navkljub temu bi se lahko pojavila bojazen, da ga bo eminentni dvojec Kaučič-Maier zasenčil in prevzel pozornost nase. Oba sta namreč v svoji domači goriški in furlanski regiji osrednji in gonilni figuri proste improvizacije. Prav zato pa je skrb odveč, saj jima že značilnosti tovrstnih godb preprečujejo prevlado v skladbah. Zaradi pogoste odsotnosti vodilnih vlog v zasedbah prostih godb in kompozicijske odprtosti je merilo uspeha prej prožnost interakcij kot pa tehnično izkazovanje pod žarometom.

Album Shades of Colors zaznamuje široka paleta zvokov in zvočnih odtenkov, vendar ti v zvočni sliki niso združeni v baročno prenasičenost. Večinoma se menjujejo v bolj minimalističnem slogu, ko se glasbeniki izmenično osredotočajo na določen način rokovanja s svojim glasbilom, Kaučič pa še na izbiro med bobni, činelami in ostalimi predmeti. V ospredju se večinoma razvija dialog med dvema inštrumentoma, ki družno nihata v intenziteti igranja in se melodično dopolnjujeta, pri čemer niti tolkala ne zaostajajo. Mirnejše dele zaznamujejo počasi razvijajoče se fraze saksofona, ki se ob spustu v nižje registre ponekod pomešajo z zvoki Maierjevih strun. Podobno se ob nekaterih bolj intenzivnih delih v igri zbližata z odrezavimi vpihi in piski ter brenkljaji strun kontrabasa.

Ne glede na združevanje in razhajanje saksofona in kontrabasa je gostota zvoka in igranja v glavnem narekovana z zveni in udarci Kaučičevih tolkal, ki so lahko izvor raznolikih glasov. Počasnejše interakcije med glasbeniki so kot zabrisane lirične in mehke impresije, medtem ko se ob večji intenzivnosti spreobrnejo v ostre linije ekspresionističnih izlivov. Ti so na plošči umirjeno odmerjeni in ne naraščajo do hitrega visokofrekvenčnega nizanja fraz ali tolkalskih rafalov, kot se pogosto dogaja pri freejazzu. Morebiti je temu botroval tudi prostor, kjer je snemanje potekalo. Z veščim snemalnim sodelavcem Iztokom Zupanom so za svoje improvizacijske seanse izkoristili akustiko neke cerkve v vasi Crngrob na Gorenjskem, posnetke pa je nato izdala ugledna poljska založba Not Two Records.

Ker so skladbe izvedene brez kompozicijskega dela, lahko očitamo neupravičenost dejstva, da je Cene Resnik naveden kot vodja tria, čeprav je album Shades of Colors plod spontanega dela vseh od trojice. Četudi je to majhno pokroviteljstvo ostalih dveh, ki potrditve v svetu več ne potrebujeta, se je Cene ob njunem boku izkazal kot enakovreden član, samozavestno stopajoč po poti svojega glasbenega izraza. Poleg tega s saksofonom pogosto prevzame vlogo, ki povezuje posamezne dele skladb. Z vztrajanjem pri določenih načinih igranja in potrpežljivim razvijanjem posameznih delov je skladbam spontano gradil strukturo. Daljši teksturno konsistentni deli tako nadomeščajo kompozicijsko zasnovo, ko instrumentalna igra po vsakem prosto izvedenem delu navadno preide v osrednji motiv.

Če ploščo postavimo ob bok nedavno recenziranima There Be Monsters Boštjana Simona in Surface of Inscription Dreja Hočevarja, je Cenetov glasbeni izraz bliže slednjemu. Oba se namreč v igri poskušata dokopati do stanja nereferenčnosti in samonanašanja v improvizaciji, medtem ko je Boštjanu Simonu bliže žanrsko stapljanje in kombiniranje. Album je torej enkraten dogodek, definiran s konstelacijami zavesti glasbenikov in prežet z duhom prostora. Drejev metodični pristop temelji na miljeju zahodne filozofije in kognitivne znanosti, kar izgleda diametralno nasproteno Cenetovemu. Slednji se k igranju spušča v meditativnem stanju, ki ga poglablja z dolgoletnim prakticiranjem budizma. A čeprav se avtorja iskanja tega grala ustvarjalnosti lotevata z nasprotnih bregov, to ne pomeni, da se pri tem ne napajata iz istega izvira.