DJ Python: Dulce Compañia

DJ Python: Dulce Compañia

Oddaja
13. 10. 2017 - 19:00

Incienso, 2017

 

Plesna elektronska glasba, ohlapni označevalec za fenomen, ki je pregovorno predstavljal polje zvočnih invencij oziroma prostor za meandriranje med logiko klubske funkcionalnosti in artističnim stremljenjem po novem, je zadnjih nekaj let kot da ujeta v nekakšno zanko samonanašalnosti … Po zadnjem širšem fenomenu, globalnem izbruhu lo-fi housa in techna, zaprašenega zvoka, ki je iz katalogov založbe L.I.E.S. in podobnih po letu 2013 prodrl v skoraj vsak kotiček internetnega podzemlja, se mainstreamiziral in kot vsak trend do neke mere iztrošil, se zdi svet elektronske glasbe ujet v nekakšnem limbu. Če si dovolimo posplošitev, bi lahko zapisali, da se, vsaj milje undergrounda, deli na dva ekstrema. Tiste, ki z večnim vračanjem h koreninam, referencami na fotre scene in čaščenjem genez posamičnih žanrov naprej prenašajo mitologijo zlate dobe ter s tem ohranjajo status quo … Na drugi strani ekstrema pa imamo zvočne pustolovce, ki v želji po vpeljevanju še neslišanega spregledajo namembnost svojega početja in se prav tako ujemajo v zanko samoopravičevanja v smislu odpiranja novih zvočnih diskurzov zavoljo odpiranja novih zvočnih diskurzov.

Seveda pa se v sivih conah skrivajo inovatorke in inovatorji, ki skušajo v svojem glasbenem udejstvovanju ubrati srednjo pot in stremijo k sintezi zgoraj navedenih ustvarjalnih filozofij. Eden najbolj eklatantnih primerov tovrstnega profila producenta je nedvomno v New Yorku situirani Brian Piñeyro, še en mojster psevdonimov in advokat razbremenjenega pristopa k avtorstvu. Poznamo ga pod imeni DJ Wey, Luis in Deejay Xanax, danes pa na piedestal postavljamo njegov dolgometražni prvenec pod imenom DJ Python. Gre za relativno mladega ustvarjalca, saj je album Dulce Compañia pravzaprav šele njegova šesta izdaja, ki pa bo zagotovo našla svoje mesto na seznamih najboljših elektronskih izdaj letošnjega leta.

Na DJ Pythona je recenzent naletel pred dobrim letom, ko se je internetno elektronsko podzemlje zibalo ob blagozvočnih sintovskih melodijah in astralnih dem bow ritmikah njegove izdaje ¡Estéreo Bomba! Vol. 1, ritmikah, ki jih v domačih logih asociiramo z danes globalno popularnim reggaetonom. Ta je k nam, predvsem v svojih futurističnih, producentsko inovativnih inačicah, prodrl predvsem s pomočjo RŠ oddaje Alarma in terenskim delom ekipe Bojler, ki je nedavno gostila zvočno sorodnega Florentina. Toda tudi pri tovrstnih, na izvornem reggaetonu slonečih izdajah se zdi, da v ospredju ostajajo predvsem seksualni podtoni, izhajajoči iz dem bow metruma. Tako kot s hiti Papi Chulo, Gasolina in nenazadnje letošnjim Despacitom se tudi s future reggaetonom zdi, da v ospredju ostaja ritem kot osnova za simulacijo plesov testosterona in estrogena. DJ Python je omenjeno logiko postavil na glavo in se odločil za transžanrski pristop. Dem bow in dancehall vzorcev, na katerih se je v 90. letih izoblikoval žanr, ni obdelal v nekakšno futuristično hi-fi spoliranost, značilno za sodobni reggaeton, pač pa je počasi odzvanjajoče zvočne zanke prekril z zaprašeno patino lo-fija. V njegovi viziji sodobnega housa je tako klasični four-to-the-floor nadomeščen z razgibano aranžiranimi dem bow ritmi kot osnovo, iz katere se je v šali rodil deep reggaeton. In čeprav gre za semantično zajebancijo, se zdi označevalec povsem na mestu, saj se v pridevniku deep skrivajo asociacije na bogate sintovske teksture, lebdeče harmonije in reverbirana pršenja v slogu Terekkeja, varovanca že omenjene založbe L.I.E.S.  

Album Dulce Compañia, kar ga prevajamo kot sladka družba, je dobesedno to … nabor osmih skladb, katerih atmosferični, lebdeči karakter v umu sproža občutke pozicije mrtvaka, človeškega telesa, ujetega med morje, na katerega namiguje modra platnica ter naslovi skladb Las Palmas in Todo Era Azul oziroma vse je bilo modro, in seveda nebo. Kot je izpostavil v razširjenem intervjuju za Resident Advisor, njegova glasba premore nekakšno kvaliteto zračnosti, saj se zdi, da sozvočje med rahločutno melodiko in ritmično podstatjo neprestano niha, valovi, se ujema v turbulence in ponovno umiri. V tem se estetsko delno približa delu Andyja Stotta, toda za razliko od inherentne napetosti, nekakšne prikrite tesnobe Stottovih produkcij, iz skladb DJ Pythona odzvanja njegov pozitivni pogled na svet, o katerem se je na dolgo in široko razgovoril v že omenjenem intervjuju. Je pa zanimivo, da je njegova ljubezen do življenja prežeta z zavedanjem vrednosti žalosti in njenih odvodov, zato album Dulce Compañia prevevajo občutki sladkokisle melanholije, do potankosti utelešene v zaključni mojstrovini Yo Ran (Do), pri kateri se v naslovu skriva nekakšna enakozvočnica za špansko besedo llorando, ki bi jo lahko prevedli kot jokam.

Ampak dejstvo ostaja, da včasih človek zajoče tudi od sreče, in sladka družba DJ Pythona je in bo v letošnji beri elektronskih izdaj prav gotovo eden izmed boljših triggerjev za tovrstna občutja. Zato bi za konec skoraj lahko rekli, da je pred vami album, ki s svojim meditativnim reggaeton zvokom desetletja flash forward ne bo presenečenje na seznamih najboljših in najbolj inovativnih drugega desetletja 21. stoletja. Pristna, od trendov neodvisna ekspresija oziroma, kot so zapisali na neki strani: »Rated E for everyone«.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dobro napisano, sočno. Radi beremo. ;)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.