Dvojina: Lila

Dvojina: Lila

Recenzija izdelka
Dvojina: Lila
18. 6. 2017 - 19:00

Založba Celinka, 2017

 

Predelave so temeljni gradniki jazzovske scene; igrajo jih tako tisti, ki bi radi le večno emulirali stare zvoke ali glasbeniške šege in le redko izstopijo iz kroga nostalgičnega oziranja v preteklost, kakor tudi postmodernisti, avantgardisti, zvočni umetniki in svobodnjaki. V debeli pesmarici predelav, ki počasi postanejo jazz standardi, najdemo poleg pop pesmi, šlagerjev ter filmskih tem in hitov iz muzikalov občasno tudi kako še starejšo, ljudsko pesem. Pri nas se jazzerji slednjih lotevajo bolj poredko kot etno bendi, pri katerih so nove različice starih viž precej pogost material, tudi če bend denimo pretežno igra avtorsko muziko.

Zaradi navedenih razlogov je toliko bolj težavno in celo tvegano početje najnovejšega tandema na domači sceni, ki sliši na zelo posrečeno ime Dvojina in je prvenec z naslovom Lila napolnil s samimi jazzovskimi predelavami ljudskih pesmi iz malone vseh kotičkov in vrtičkov Slovenije. Jazzovskih albumov s predelavami slovenskih ljudskih smo namreč doslej pri nas poznali le za vzorec, pa še ti so se gibali bolj znotraj območja mainstreamovskega jazza, Dvojina pa se gradiva loti precej eksperimentalno. Po drugi strani je dvojec za svoje izhodišče vzel dovolj znane ljudske teme, kot so denimo Dober večer, mamica, Marko skače, Kaj ti je, deklica, Lepa Anka ali Ne orji, ne sejaj. Torej take, ki jih domači etno bendi redno uvrščajo v svoj repertoar in jim je zato nemara toliko težje nadeti svež zvočni okvir.

Tandemu Dvojina je to uspelo na neobremenjen, sproščen način. Dvojec, ki ga tvorita dobro znani pianist Rok Zalokar in manj znana pevka, tokrat pa tudi tolkalistka Nina Virant, se je pesmi lotil na sila raznolike načine. Ponekod se zvesto držita osnovne melodije, ki ji vsak po svoje dodajata drobne okraske. A takih primerov je bolj malo, saj se pianist in pevka skladb raje lotevata z namenom, da jih raziščeta, zvensko in harmonsko poglobita, včasih tudi delno razstavita in ponovno sestavita. Ob tem drzno uporabita in izrazita širok nabor možnosti, ki jima jih ponuja njun ne tako bogat inštrumentarij.

Zalokar v svojem igranju vešče kombinira udarnost in pretanjenost, premočrtnost in razbrkljanost, ko denimo kako znano temo v improvizacijskem navdihu odpelje v čisto drugo smer, ki se tako ritmično kot harmonsko scela razlikuje od začetnih postavk. Tako odigrane vihrave linije pa ima vselej pod nadzorom, odmeri jim ravno prav prostora, nakar se discplinirano vrne v osnovni tok pesmi. Podobno počne pevka, ki pa si – ker je njena vloga toliko opaznejša oziroma v ospredju – dovoli še za odtenek več eksperimentiranja.

Njeni vokali se znajo iz všečnih, melanholičnih linij v hipu preleviti v rezke ponavljajoče se zloge, krike in vriske, ki glavni temi vdahnejo nove zvočne razsežnosti. Nekaj tem se lotita popolnoma v takem duhu, torej posamično pesem začneta že od začetka sekljati, jo ritmično nihati v nove smeri, jo zibati in premetavati. Takšna je, denimo, pesem Štonderja kopajo, kratka, še dve minuti ne trajajoča tirada, ki se v učinkovitosti strnjenega izraza približuje kabaretu ali – v idejnem smislu – celo punku.

Omenjeni pesmi nato sledi izjemno introspektivna Zrelo je žito, ki se tako po zgradbi kot izvedbi ne bi mogla bolj razlikovati od precej nabrite predhodnice. Znana prekmurska žalostinka se kopa v melanholiji, temnem lirizmu ter resni, malone komorni interpretaciji obeh članov Dvojine. Že naslednja pesem, belokranjska Lepa Anka, pa spet streže z drugačnim pristopom. Tokrat se malo pohecata s klasiko oziroma opero, tekom celotne skladbe pa ohranjata enakomeren dih radoživosti, ki mu dodajata tuti ščepec nagajivosti.

Opisano zaporedje treh pesmi lepo povzema ustvarjalni princip Dvojine – prav vsako pesem odigrati po svoje, ji vdahniti lastno vizijo, ponekod spremeniti ritem, podaljšati takt, zabrisati glavno melodijo in tako dalje. Skratka, težko je uperiti prst v eno samo pesem in izreči »aha, to je princip Dvojine, tako se ta dva lotevata naših ljudskih pesmi«. V tem, da sta znala vsaki pesmi vdahniti poseben pečat, je seveda še ena odlika tega nepretencioznega, a zato toliko pomembnejšega albuma. Rok Zalokar in Nina Virant sta z Dvojino pokazala, da je še tako znanim glasbenim temam mogoče vdahniti novo zvočno življenje, ki ne bo všečno na prvo žogo. Hkrati sta se ravno prav oddaljila od poznanega in razkrila za cel katalog možnosti poigravanja s preteklostjo. Slišati je, da se nekaterih odprtih možnosti ali na dlani ponujenih variacij namerno nista lotila že na prvencu in sta morebitna nova presenečenja pustila za poznejše izdaje. Upajmo, da se ne motimo in da gre z Dvojino za začetek ene nove zanimive domače zvočne štorije, ki bo z vsako pesmijo samo še zorela.

 

Dvojina - Zrelo je žito (Rok Zalokar & Nina Virant)
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.