Egyptrixx: Pure, Beyond Reproach | Radio Študent

Egyptrixx: Pure, Beyond Reproach

Recenzija izdelka
17. 2. 2017 - 19:00

Halocline Trance, 2017

 

Klubska glasba v zadnjem času doživlja nekaj zanimivih sprememb. Vedno več je namreč govora o obklubski ali post-klubski glasbi, ki v shemah plesne funkcionalnosti subverzivno išče nove forme. A s to kultivacijo kontraintuitivnih potez znotraj klubskega konteksta se je le-ta dozdevoma razširil daleč preko svojih začetnih okvirjev. Danes post-klubska glasba v svoji formi nikakor ne deluje več sorodna konvencionalni klubskosti in obsega tudi razne zvedave eksperimentacije z vedno kvalitetnejšo in vedno dostopnejšo programsko opremo. Ta je izredno zaslužna za širjenje fenomena tako imenovanih spalničnih producentov, ki s svojimi abstraktnimi raziskovanji zvočnega prostora postopoma vzpostavljajo novo, predvsem na internet vezano glasbeno sceno, ki pa počasi vpliva tudi na klubskost, iz katere izvira.

Postopna sprememba klubske paradigme je očitna tudi v diskografiji danes obravnavanega kanadskega producenta Davida Psutke, najbolj poznanega pod psevdonimom Egyptrixx. Njegovo glasbeno udejstvovanje obsega že veliko več kot desetletje, a s tem najprepoznavnejšim producentskim psevdonimom se je konkretno uveljavil šele okoli leta 2010, ko je izdal svoj prvi, sicer precej konvencionalno klubski EP pri londonski založbi Night Slugs. Ta je takrat v ritme UK funkyja počasi začela vpeljevati vedno drznejše pristope in klubu navidez neprimerne zvoke, ki so se nato tudi s pomočjo njihove edinstvene vizualne estetike sčasoma dodobra uveljavili in še danes nedvomno vplivajo na občo zvočno sliko basovskih muzik.

Egyptrixx je nato pri založbi Night Slugs izdal še dva dolgometražna albuma, na katerih se je postopoma otepal specifičnih žanrskih okvirjev in v svoji glasbi lahkotno prehajal med karakteristikami britanskih bass žanrov, kot so grime, garage in UK funky, pa tudi tehna in housea. Obenem pa se je med plesnejšimi komadi pojavljalo vedno več popolnoma nefunkcionalnih abstrakcij, nekakšnih kompleksno detajliranih zvočnih pokrajin, ki bi jih lahko umestili v končno stopnjo razvoja post-klubskosti, pogosto kvalificirano z oznako sound design.

Termin sound design je sicer večinoma uporabljan predvsem pri oblikovanju zvoka za filme, video igre ter virtualne svetove in je posledično kot žanrska oznaka lahko problematičen. A obenem se zdi presenetljivo primeren, saj veliko število producentov - ali torej raje zvočnih oblikovalcev – neposredno navdihujejo visokooktanski znanstvenofantastični filmi, video igre in predvsem virtualna resničnost ter vse, kar se iz nje še lahko razvije.

Egyptrixx je odličen primer takega ustvarjalca, saj svojo glasbo pogosto pospremi tudi s pomembno vizualno komponento, za katero je povečini zaslužen digitalni umetnik Andreas Fischer. Z njim je Psutka sodeloval pri izdelavi številnih naslovnic, audiovizualnih nastopov in videospotov, v katerih so kompleksne sintetične abstraktnosti odlično dopolnjevale vedno drznejše produkcije njegovih poznejših izdaj. Te so se z njegovim tretjim albumom preselile na lastno založbo Halocline Trance, na kateri si očitno dovoli veliko več svobode. Na njej je lani pod dvema drugima psevdonimoma izdal tudi dve zbirki minimalističnih eksperimentacij, v formi in pristopu prej sorodnih nojzu in tako imenovani zvočni umetnosti kot kakršnim koli klubskim konvencijam. To usmeritev pa v nekoliko bolj razvodeneli obliki nadaljuje tudi na danes obravnavanem, že četrtem dolgometražnem albumu pod njegovim do sedaj predvsem klubskim psevdonimom, kar posledično lahko razumemo tudi kot njegovo dokončno slovo od linearnih klubskih shematik.

Plošča Pure, Beyond Reproach torej deluje precej sveže, saj je Psutka sploh v zadnjih nekaj izdajah operiral s precej temačno zvočno paleto ter nekoliko rigidnejšim pristopom h kompoziciji. Tokrat se komadi ne zdijo tako obremenjeni s stremenjem k enovitosti in prej izpadejo kot izseki nekakšnih brezsmernih eksperimentov, ki jih skupaj nelagodno drži zgolj moč repeticije. Obenem pa se zdi kontrast med asociativnimi vrednostmi posameznih zvokov, ki sestavljajo ploščo, izredno očiten že samo v izboru mestoma precej neumestnih samplov. Ti dobro delujejo ob izboru tokrat precej svetlejših in lahkotnejših sintetičnih tonov, še vedno postavljenih ob bok odrezavim in agresivnim mehaničnim šumom, navkljub katerim lahko ploščo opišemo kot pravzaprav ambientalno.

Egyptrixx torej klubski kontekst razširja proti iskanju novih teksturalnih in kompozicijskih form, ki pa ne spodbujajo plesa, temveč prej zamaknjeno introspekcijo ali še raje zgolj meditativno predajo zvočnemu izkustvu. Posledično za tovrstno glasbo verjetno še nekaj časa ne bo prostora v dejanskih klubih in plesnosti enostavno ne bo zamenjalo ambientalno eksperimentiranje. A nek delež klubske publike se že zdaj, vsak s svojimi slušalkami, začenja predajati raziskovanjem tovrstnih detajliranih zvočnih svetov, ki jih bodo sčasoma vedno pogosteje začeli spremljati tudi prav tako detajlirani abstraktni videi, na neki točki pa verjetno tudi interaktivne virtualne resničnosti.

Morda se bo na ta način prihodnost glasbenega izkustva postopoma individualizirala, s čimer bo socialna komponenta, danes še vedno tako pomemben aspekt klubskega ali koncertnega doživetja, počasi izgubila svojo vrednost. Morda pa se bo obenem s tovrstno združitvijo klubskega in eksperimentalnega konteksta ustvarilo novo, toliko bolje informirano in posledično za inovacijo toliko bolje opremljeno gibanje, katerega prva ambicija bo zgolj ustvarjanje in raziskovanje najrazličnejših tako zvočnih kot vizualnih izkustev, ki so nedvomno lahko še veliko več kot karkoli, kar poznamo danes.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.