EVANO: Self Sufficient Patterns + MACHINE WOMAN: When Lobster Comes Home

EVANO: Self Sufficient Patterns + MACHINE WOMAN: When Lobster Comes Home

Recenzija izdelka
15. 9. 2017 - 19:00

Današnjo Tolpo bumov posvečamo dvema, med seboj sicer precej nepovezanima EP-jema. Njunima avtorjema je poleg interesa za tehno, elektro ter podobne klubske muzike verjetno skupno zgolj dejstvo, da sta oba zdomca, nastanjena v Berlinu, a kljub temu sta vsak po svoje aktualna za naš prostor. Prvi izmed njiju je domači producent in DJ, Evano, že dobrih pet let eden izmed opaznejših predstavnikov našega minimal tehna. Druga pa je ruska, a torej v Berlinu nastanjena producentka Machine Woman, katere drzen in igriv pristop k tehno in house dogmam je bil zlasti na njunih obrobjih v zadnjem času deležen precej pozornosti. Za nas pa je še posebej relevantna, ker se ima konec meseca namen oglasiti na ljubljanskem festivalu Sonica in skupaj s še eno precej opazno producentko Ziur ter domačo podporo Nine Hudej ter R36 razgibati petkovo množico v Rogovi koncertni dvorani. 

 

EVANO: Self Sufficient Patterns (Phi φ, 2017) 

Začenjamo pa kar z Evanom, enim izmed zanimivejših domačih klubskih producentov, ki je že leta 2013 velikopotezno opozoril nase s pestrim dolgometražnim prvencem, polnim minimalističnih tehnoidnih eksperimentov. V tistem času je to svojo izdajo in s tem prihod na sceno pospremil tudi z nekaj miksi, enim denimo tudi za radijsko DJ Seanso. To je skozi pravzaprav popolnoma svobodnjaški pristop k miksanju zapolnil z raznoraznimi tako elektroakustičnimi kot freejazzovskimi viri in tako demonstriral izrazito širino svojih zvočnih interesov, ki se zdi ključna tudi za razumevanje in vrednotenje njegovih aktualnih ambicij.

Od takrat so se njegovi posamezni novi komadi občasno pojavljali na različnih kompilacijah, a kljub selitvi v Berlin je kot DJ ostal opazen predvsem v našem prostoru. Lani smo dočakali še EP N Sequence, s katerim je otvoril svežo domačo založbo Phi, ta pa letos gosti tudi tu obravnavano, primerno naslovljeno Self Sufficient Patterns.

Ta, sploh v luči njegovih poprej slišanih ambicij, deluje presenetljivo konzervativno. Fokus plošče se je od kompleksnih zvokov in mestoma kontraintuitivnih ritmov, kakršne je denimo raziskoval na svojem prvencu, premaknil k umirjenemu minimalizmu, previdno zapolnjenemu s sicer skromnimi, a preudarno izdelanimi in skombiniranimi elementi. Skozi to zadržano in shematično formo postane očitno, da se Evano prej kot k progresiji usmerja k žanrskim študijam, znotraj katerih skozi asociativnost zvokov cilja na hladna, a meditativna počutja.

Samozadostnost, eksplicirana tudi v naslovu in odražena v resignirani repeticiji, je sicer nekaj, kar bi Evanu lahko očitali. V tem kontekstu pa lahko sklepamo, da njegova odločitev za tovrstno omejitev izvira predvsem iz raziskovalnih impulzov. Ustvarjanje znotraj rigidnejših okvirjev je namreč pogosto razumljeno kot spodbudno za inovacijo oziroma predvsem za manifestacijo osebnega izraza. A v tem primeru bi kljub temu težko rekli, da so sledi ambicij po inovaciji zares očitne. Plošča se namreč zdi prežeta z nekakšno retronostalgično patino, očitno v izboru kar nekako globokomorskih, skoraj drexciyanskih zvokov in podobnih markantnih atributov elektronske produkcije devetdesetih.

Tovrsten pristop danes sicer težko razglasimo za problematičen; večina sodobne elektronske glasbe je na podoben način samozadostna v raziskovanju lastnih žanrskih okvirjev ter vztrajni uporabi arhaičnih retrofuturističnih zvokov. V aktualnih klubskih tokovih pravzaprav prevladujejo tovrstni zmerno tradicionalistični sentimenti, ob katerih pa so ciljne publike še vedno nekako prepričane v občutek inovacije in razvoja. Po svoje lahko kot testament tovrstnim stagnativnim impulzom razumemo tudi dejstvo, da je plošča izdana samo na vinilu in na ta način vzpodbuja po svoje skoraj metafizične sentimente vinilnega purizma, ki se zdijo prej kot s samo kvaliteto zvoka povezani z v preteklost zazrtim žanrskim fenovstvom in subkulturnim pripadništvom.

Ambiciozni domači kolektiv Phi, sicer zaslužen tudi za nedavni festival Od:vod, svojo založbo na soundcloud strani opisuje kot izvor intimnih, inovativnih ter nekonvencionalnih elektronskih muzik za drugačne poslušalske kontekste in v tem stremenju deluje popolnoma iskreno. Tudi v zbirki založbe je za zdaj očiten fokus na nekoliko bolj razpuščenih, umirjenih glasbah, ki se zdi povezan tudi s potencialom za inovacijo in eksperiment. Ta pa je na preostalih dosedanjih izdajah dozdevno bolje izkoriščen, tudi s strani tega istega Evana, ki se tokrat morda nekoliko preveč udobno ujame v svoje raziskovalno samo-omejevanje. Končni produkt pa je v svojih prizadevanjih, piščevi morebitni naveličanosti s klubskimi dogmami navkljub, nedvomno uspešen.  

 

MACHINE WOMAN: When Lobster Comes Home (Techicolour, 2017)

V drugi polovici današnje Tolpe bumov se od minimalističnega in retronostalgičnega tehna selimo k njegovim nekoliko sodobnejšim manifestacijam. Machine Woman, ki je v svojih komaj treh letih delovanja že izdajala pri založbah, kot sta Where To Now? in Peder Mannerfelt, se je tokrat znašla še pri Technicolour, podzaložbi legendarne velikanke Ninja Tune, namenjene predvsem drznejšim elektronskim odvodom. Specifični tok sodobnega outsiderskega tehna, ki ga predstavlja Machine Woman, tudi večje glasbene institucije torej razumejo kot izredno relevanten in potencialno plodovit.

V Rusiji rojena Anastasija Vtorova, znana kot Machine Woman, je s svojo prvo izdajo pri založbi Tesla Tapes nase opozorila že leta 2014. Takrat je bilo v njenem mračnem in skopem tehnu moč slišati sedimente elektra in raznih postpunkovskih ter waveovskih muzik osemdesetih let, ki so se manifestirali v obliki še vedno pogostih karizmatično resigniranih vokalnih semplov in nekajkrat tudi njenega glasu. A hkrati se je skozi vztrajno agresivne in drzne produkcije z vsako izdajo izraziteje pokazal tudi njen sproščen in pogosto pravzaprav šaljiv odnos, ki je znotraj sicer resnobnega tehna očitno prava posebnost in je zato tudi v piarovskih tekstih postal ena izmed najpomembnejših komponent njene glasbe.

Ta njena lahkotnost, ki jo poleg redkih intervjujev lahko začutimo predvsem v pogosto spontano osebnoizpovednih naslovih komadov, je po svoje res osvežilna znotraj vedno odločneje dogmatizirane klubske kulture. Tehno se zdi danes v večini obravnavan s skoraj akademsko resnostjo, ki se kaže tudi v njegovih nemuzikalnih vidikih, kot so praviloma suhoparno črno-bela estetika ali težki gostobesedni koncepti. Machine Woman, ki glasbeno sicer še vedno deluje znotraj tehno okvirjev, pa tako namesto resnobnih konceptov ponudi zgolj naključne banalnosti, ki znotraj dotične scene, sicer verjetno nenamerno, izpadejo pravzaprav subverzivno.

Realizacija tega subverzivnega potenciala pa je kljub temu vprašljiva. Svojo bojda vsakodnevno produkcijsko prakso sama razume kot zelo intimen in oseben proces, znotraj katerega zvedavo igranje z zvokom predstavlja tudi terapevtsko ali zgolj sprostitveno funkcijo. Njena sproščena raziskovalnost znotraj tehna je tako morda lahko pristnejša od tistih, poganjanih s kompleksnimi koncepti. A tudi ta proti pol resnobni akademskosti je lahko problematičen zaradi morebitnega nereflektiranega fenovstva ali idealiziranih koncepcij izraza. Težko je soditi, kakšno vlogo bi lahko njena glasba igrala v vsesplošnem razvoju tehna in klubske glasbe, a njen sproščen odnos do lastnih problematičnih dogem se na tej točki zdi predvsem pozitiven.

Skozi mikse, radijske oddaje in podobne selekcije, ki predstavljajo velik del njenega dela, lahko slišimo, da zagreto spremlja tako raznolike aktualne glasbene premike kot tudi material iz preteklosti. V njenih miksih se tako pogosto znajdejo tudi raztreščene, od repetitivnega okostja ločene postklubske zvočnosti, tem pa lahko sledi sicer obskurna, a v formi popolnoma konvencionalna tehno najdba. Pri tem samo miksanje težko poudarimo kot posebej izstopajoče in zdi se, da je poglaviten izvor presežne vrednosti ravno njen prej orisani simpatično skromni, neobremenjeni in na ta način v praksi morda drznejši pristop. Zaradi tega si namreč kljub zanašanju na ustaljene forme in operiranju znotraj tehno estetike vseeno pusti precej prosto pot.

Na danes obravnavani plošči When Lobster Comes Home se je ta pristop obrestoval v njenem verjetno najbolj pestrem izdelku do dne, kar postane očitno že po prvem komadu. Dobrodošla ločitev od vztrajnih stremenj k mračnosti in agresiji na njem ustvari obilico pretežno mehkobnih in ušesom prijaznih zvokov, ki so na zanimivo nelagodne načine umeščeni v postopoma razvijajoče se repetitivne strukture. Tako sestavljajo bizarne, nekoliko polomljene gruve, ki pa se po tem, ko so v celoti zgrajeni, ne uspejo zares zanimivo razrešiti. Zaradi posledičnega občutka razvlečenosti ter samega izbora morda sprva dozdevno nekompatibilnih elementov pa vse skupaj lahko hitro deluje kot zgolj nekakšna skica oziroma osnutek. Občutek nedodelanosti se v tem primeru pravzaprav zdi v korelaciji z njenim občim pristopom. Komadi tako delujejo, kot bi jih ustvarjala predvsem zase, ob prej orisanem sproščenem in zvedavem raziskovanju, v katerem verjetno ni tako obremenjena z vsemi detajli ter končno obliko. Obenem pa večinoma, zaradi repeticije in postopne progresije, delujejo kot izsek iz živega performansa oziroma seta, zaradi česar delujejo še toliko bolj pestro in živahno ter ob boku monolitnih tehno dogem toliko učinkoviteje v subtilnem prevpraševanju in sprevračanju.

Upajmo, da uspe Machine Woman ta svoj iskreno zvedav pristop ter z njim hibridne in medžanrske mikse konec meseca prinesti tudi v živo okolje Rogove koncertne dvorane ...

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Mihevc veliko govori a malo pove, nekako kot naši politiki. Označiti novi EP Evanota kot konzervativen je smešno glede na žanrske eksploracije, ki jih na plati lahko slišimo. Malo producentov ima tako originalen zvok kot ga opazimo pri njemu.

Zgornji komentator je po napisanem sodeč nedvomno začel poslušat elektronsko glasbo prejšnji teden, danes pa verjetno poteka njegov prvi 3 dnevni after...

to bi prej lahko veljalo za recenzenta, glede na to, da mladenič ne ve kaj se je dogajalo z Evanotom pred letom 2013

kaj ma veze kaj se je dogajal pred letom 2013? zakaj bi moral o tem govort pr tej recenziji? sej je napisan nekej o njegovi preteklosti pa to in clo omenu pa pohvalu je tisto prvo plato njegovo pa mikse. ta nek ful minimalističn elektro k se leta 2017 trud oponašat early detroit scene namest da bi naredu kej res novga in zanimiuga pa res izpade dost pusto in se tud men zdi čist brezveze to dons poslušat. sploh k vidm česa je sicer evano sposobn.

točnost podatkov ima veliko vezo, saj je neposredno povezana s kredibilnostjo recenzenta. podatek, da je evano prišel na sceno 4 leta nazaj mi pove veliko o recenzentu (in o njegovi starosti).

nima veze kdo je kok časa na sceni. plata je bedna u usakm primeru.

plata je super

vprašanje za tiste, ki govorite da evanov ep ni originaln.. sej usak ma svoje mnenje in okus, to je normalno.. ampak dej mi povej prosim oseba brez konzervansov, kateri early detroit release evano potvoje kopira? pa omenu si minimalističn elektro, prvi in tretji komad sta res taka, meni sicer odlična.. drugi komad in četrti pa nemoreš vržt v isti koš in posploševat.. mene drugi malo spominja na random logice, četrti komad pa je čist svoj, dejansko se nobenga artista ne morem spomnit, ki je sproduciru neki v tem slogu... evano kralj

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.