FEIST: PLEASURE | Radio Študent

FEIST: PLEASURE

Recenzija izdelka
15. 5. 2017 - 19:00

Universal, 2017

 

Leta 2007 je Leslie Feist potrkala na vrata popovskega zvezdništva, naredila en korak čez prag in se razgledala po veži, nato pa se strumno obrnila in odpravila nazaj v divjino alternativnega pesmopisja. Pesem 1234 s plošče The Reminder ji je ponudila priložnost ustvarjanja pod svetlimi žarometi, a se je kanadska glasbenica, ki je pred tem muzicirala tudi v Broken Social Scene, odločila, da bo raje sledila smeri, ki so jo na albumu nakazovale tišje, krhkejše, nenazadnje tudi bolj otožne skladbe. Po desetih letih jo je ta smer privedla do plošče Pleasure, ki se ji posvečamo v tokratni Tolpi.

Feist seveda še zdaleč ni nekakšna podtalna bojevnica z dvema ducatoma internetnih sledilcev. Metals, njena odlična prejšnja plošča, je kopico svojih pesmi posodila najrazličnejšim televizijskim serijam, Pleasure pa je nenazadnje izšla pri velikanki Universal. Pa vendar lahko o Feist govorimo kot o ustvarjalki, ki ji je precej bliže kreativni proces neodvisne scene. Pleasure je namreč izdelek, ki je nastajal kar šest let, hkrati pa je tudi zvočno povsem neobremenjen s trenutnimi širšimi soničnimi tendencami. Razpoloženjskemu folk rocku in kantavtorstvu prejšnje plošče je Leslie odbrusila še par produkcijskih vogalov, ga še malce bolj zameglila, pomaknila ven iz fokusa. Na prvih dveh singlih, naslovnem Pleasure in hektičnem Century, pri katerem je pomagal tudi Jarvis Cocker, v lo-fi alt rockerski preobleki Feist zveni skorajda garažno. A toplina in ranljivost, ki tako zelo zaznamujeta njeno ustvarjanje, ostajata.

Gre za toplino in ranljivost, ki sevata skozi njena ekspresionistična besedila in se manifestirata v njenem unikatnem glasu, najbolj pa do izraza prideta v čustvenih ljubezenskih posvetilih Any Party in I Wish I Didn’t Miss You. Ti dve pesmi sta dve strani istega kovanca, ki ju navkljub narativni dihotomiji z rdečo nitjo povezuje ravno topla človeškost. Any Party, ki jo je skupaj s Feist napisal stalni pajdaš Mocky, je posvetilo, izraz zaupanja in razkrivanje kart, I Wish I Didn’t Miss You pa bela zastava razočaranja, izdaje in strahu, ki razkriva, da je Leslie med nastankom albuma res veliko razmišljala o osamljenosti, zavrnjenosti in čustvenih mejah, ki jih prominentno omenjajo promocijski teksti, a je na koncu težave vendarle uspela razrešiti skozi svoj umetniški izraz.

Pleasure je torej plošča v več pogledih usmerjena proti koreninam. S svojim zvokom, ki se občasno približa robatosti demo posnetkov, hkrati pa tudi s pesmimi samimi, v katerih se Feist sooča s koreninami svojega čustvovanja in ustvarjanja. Njeno pesmopisje je, kot ponavadi, trdno in nadvse učinkovito, njen vokal pa en najlepših našega časa, tako da je zaključna sodba povsem jasna.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.