Fleet Foxes: Crack-Up

Fleet Foxes: Crack-Up

Recenzija izdelka
17. 7. 2017 - 19:00

Nonesuch, 2017

 

Seattelski petčlanski kolektiv Fleet Foxes nas je pustil pošteno čakati na novo alinejo znotraj arhiva svoje diskografske zvočne podobe. Od zadnjega albuma Helplessness Blues, ki smo ga poslušali in pretresali leta 2011 ter ga v živo doživeli takrat najbližje v Zagrebu, je minilo kar šest let. Prvi istoimenski album Fleet Foxes, preko katerega smo dotično indie folk zasedbo spoznali, je po več letih začetkov z EP-ji zasedba izdala leta 2008. Dolga pavza pa ne pomeni tudi lenobe - nov album Crack-Up je namreč dobro zorjen sad sicer počasne, a premišljene ustvarjalnosti, ki temelji na zvočnih detajlih več deset inštrumentov, dolgega besedilja in večglasnih vokalnih harmonij. Ponovno se album tudi napaja v zvoku glasbenih sorodnikov iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, indie sodobnikov in klasikov.

Od izvorne postave, ki se je pod vplivom glasbe Boba Dylana in Neila Younga kalila od leta 2006, danes v zasedbi ostajajo trije člani: Robin Pecknold, Skyler Skjelset in Casey Wescott, ki predstavljajo osnovno kitarsko in vokalno ogrodje zasedbe. Bend se je v svoji zgodnji fazi zaradi finančne podhranjenosti za snemanja posluževal kar stanovanj in kleti članov kot studijskih prostorov v duhu DIY kulrure. Ne zgolj, da so svojo glasbo ponujali zastonj, temveč so komunikacijo s svojim občinstvom usmerili predvsem v nizanje številnih in dobro obiskanih koncertov. Gre torej za živ band, ki so mu po izdaji dolgometražnega prvenca pred skoraj desetimi leti še bolj kot ameriški podlegli evropski odri in glasbeni navdušenci.

Fleet Foxes poleg omenjene trojke danes dopolnjujeta še Christian Wargo na vokalu, basu in bobnih ter Morgan Henderson z različnimi godali in pihali. Na novi plošči pa ni več bobnarske sekcije v postavi Josha Tillmana, ki se je odločil za solo kariero pod psevdonimom Father John Misty. Kljub tolkalski okrnjenosti pa zasedbi ne umanjka veliko, vsaj kar zadeva novi album. Namreč, osnovni že tako zvočno multi instrumentalni peterici se za potrebe kompleksnih kompozicij z novega albuma pridružuje še vsaj štirinajst glasbenikov, kar njihovo glasbo, kot smo jo slišali na predhodnih dveh albumih, nadgrajuje z orkestralnim učinkom. Ta je še posebej očiten ob skladbah I Am All That I Need, Third of May, Mearcstapa in I Should See Memphis, v katerih podlago kompozicijam na izrazito prijeten način prevzamejo godala.

Osrednje večglasje in različne kitarske linije pa dopolnjuje še nešteto detajlov klavirja ter zavidljivih Moogov, Hammondov, Korgov in drugih sintetizatorjev, ki zvočnost barvajo glede na specifično želen učinek ali kar glede na ustreznost naravi skladbe. Ne umanjkajo niti trobila, piščali ter posebna tolkala, ki v komade vtisnejo zanimivo in zapleteno dinamiko za radovedna ušesa ali pa zgolj sproščujoče in lahko poslušljive melodije za podlago vzdušjem. Album zveni nekako tako, kot če bi psihedelični pop-rock Beatlesov osvežili s kančkom folka ali pa bi če bolj težkokategorne aktualne Hexvessel omilili z akustiko in klasiko.

Poleg inštrumentalne podobe pa je ključnega pomena za ploščo Crack-Up še izpovedna lirika, ki temelji na romantičnem in impresionističnem dolgem tekstovju in posebej lepo odzveni v preprosti bolj baladni ter najbolj kitarski različici zasedbe v pesmi Kept Woman. Naslov albuma Crack-Up je navdahnjen z istoimenskim esejem F. Scotta Fitzgeralda oziroma morda celo s ključnim uvodnim stavkom tega dela »Of course all life is a process of breaking down«. Slednje nakazuje dvojico minljivosti in ponovnega rojstva, kar nakazuje tudi na konceptualno naravo tokratnega albuma. Čeprav je besedilo običajno osnova in nadgradnja samemu petju, pa v primeru Fleet Foxes sicer nezanemarljiva vsebinska narava besedil le ne pride toliko do izraza. Oziroma, rečeno drugače, besedila tu predstavljajo predvsem element, ki štiriglasnemu petju zagotavlja dominantno prisotnost in večglasno razprostiranje do skoraj hipnotične razsežnosti zborov.

Album se v večini enajstih novih skladb izogiba popoidnosti, ki ji sledijo na primer sorodni Mumford And Sons, čeprav bi Fleet Foxes na momente privoščili malce več živahnosti slednjih. Tempo pohitrijo zgolj v skladbi Fool's Errand, sicer pa Crack-Up predstavlja bolj umirjen, a svež pristop k folkovskim godbam, vsekakor pa tudi poslastico za vse žanrsko specifične navdušence. Manj folkovskim privržencem pa streže bolj kot precej enolična zanimivost, katere tri izbrane skladbe bi bile lahko povsem dovolj.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.