Hen Ogledd: Bronze

alt.vinyl, 2016

(naslovnica je originalno delo Richarda Dawsona, člana benda Hen Ogledd, z naslovom Golden Person)

Hen Ogledd je precej staro valižansko ime za pokrajino Velike Britanije, kjer se baje zgodovinarji in geografi kregajo, če Edinbourg še spada zraven. Skratka - gre za južni predel Škotske, "hen ogledd" pa naj bi pomenil "ljudje iz Severa" (ker so za valižane škoti pač severnjaki).

-----------------------------------------
 

V tokratni Tolpi bumov bomo predstavili in komentirali pretežno instrumentalen album trojice glasbenikov z dvema gostoma, ki so se z vsega skupaj 28 glasbili lotili združevanja ritualne in folklorne glasbe, improvizacije ter sodobnih modulacij zvokov inštrumentov s programskimi aplikacjami za iPad. Ti fakti pričajo o tem, da so si izvajalci pod imenom Hen Ogledd  prizadevali na svoj način tkati mostove med že raziskanimi in še neraziskanimi praksami glasbenega ustvarjanja. Svojevrstni pripovedovalec zgodb Richard Dawson, harfist prve klase Rhodri Davies in proučevalka zgodovine ter elektrotehnike Dawn Boswell, ki tvorijo skupino Hen Ogledd iz Newcastla, s tem uvodom stojijo za svojo drugo ploščo, naslovljeno Bronze.

Vse, kar slišimo in vidimo v sklopu celovite prezentacije albuma Bronze, se zdi navdahnjeno po nekih motivih ali praksah iz zgodovinskih obdobij, ki jih je glasbena trojica preučevala in iz njih črpala tak ali drugačen material za svoje improvizirane skladbe. Že ime skupine, Hen Ogledd, je staro valižansko poimenovanje za pokrajino južnega škotskega nižavja, od koder naj bi izvirale nekatere valižanske dinastije. Poleg tega nam naslovnica albuma. Ki je delo člana zasedbe Richarda Dawsona prikazuje minimalistično molčečo človeško podobo, ki jo zapolnjujejo kovinske barve, grški stebri in motivi pozlačenih mozaikov. 

Podoben vtis zgodovinske navdahnjenosti, ritualnosti in starodavne folklore je čutiti tudi ob glasbi sami. Nastopi vtis, da zasedba ustvarja neko lasto folkloro, ki v tradicionalne oblike določene glasbene prakse vnaša elektroniko in modulacije z aplikacijami za mobilne naprave. Te tendence še ni bilo čutiti na abruptnem prvencu skupine Hen Ogledd, na katerem sta nastopala samo Dawson in Davies. Očitno pa je Dawn Bothwell na vokalih in elektronskih vmesnikih precej vplivala na skupinsko dinamiko. Bronze zaznamuje mehkejši pristop do izvajane improvizacije, ki pa vseeno ni izgubila bistvenega elementa presenečenja. Na prvi strani plošče slišimo dva daljša posnetka, ki nas lahko vržeta iz tira, v primeru da smo pričakovali določen "avantgardni folk" - krilatico s katero album promovirajo. Gručo udarcev na timpane spremlja vrvež strun ter zvokov starih elektronskih naprav. V dinamiki je moč prepoznati nekakšno abstraktno logiko prilagajanja med soizvajalci, podobno kot pri številčnih projektih harfista Rhodrija Daviesa – recimo Dark Architecture ali pa Wunderkamern.

Četudi nas prvi del albuma ne navduši, saj se prvi dve skladbi zdita kot dve daljši seansi, ki odsevata že pretekla dela, se pri obratu plošče vzdušje precej zasuka ob čemer skoraj ne moremo verjeti, da so bili posnetki na albumu zajeti zgolj v enem dnevu. Že uvodna skladba na strani B se razpre s pomirjujočim visokotonskim valovanjem in Dawninim vokalom, pod katerim poslušamo dobrodošel kaos zvoncev in instrumentalnih dialogov. Sledi ji skladba Amputated Video, v kateri slišimo Dawn igrati na precej bazičen robotski sekvencer, nad katerim se pletejo efektirane zanke, medtem ko Richard Dawson in Rhodri Davies hrupno brkljata po svojih amplificiranih inštrumentih. Imeniten zaključek plošče sledi še v zadnji skladbi Get My Name Right Or Get Out!, ko stopnjujejo neenakomeren ritem, obenem pa se kakor da izživljajo nad travmo pozabljanja imen.

Skratka, s temi opisi želimo izraziti, da album ostaja težko predvidljiv še dolgo časa po prvem poslušanju, presenečenja na njem se kar vrstijo. Album Bronze razkriva ekskurzije trojice, ki krpajo mejnike med žanri, ki poudarjajo drugačne čare ustvarjanja glasbe in ki na svoj način govorijo, da se ni pametno preveč izpostavljati vzorcem popularne glasbe. Težko je natančno reči, zakaj se poigravajo z zgodovinskimi motivi in zakaj je album naslovljen Bronze. Obenem tudi ne dajejo ravno vtisa, da skušajo posnemati srednjeveško ali pogansko glasbo. Prej prevlada občutek, da želijo ustvarjati svojo lastno folkloro, ki skuša ohranjati improvizacijo kot ustvarjalno nujo.