Lvl Up: Return To Love

Lvl Up: Return To Love

Recenzija izdelka
29. 3. 2017 - 19:00

Sub Pop, 2016

V alternativnih glasbenih medijih indie rock umetniki že nekaj let niso najbolj priljubljena ali plodna tema pogovorov. Tovrstne bendovske prakse večinoma namreč niso več vezane na kako odmevno glasbeno dogajanje in so s tem pogosto izrazito apolitične, v vsebinskem smislu pa premalokrat ponudijo resna presenečenja. Teh ne prinaša niti lanski album Return To Love ameriške zasedbe Lvl Up, ki pa uspe s svojimi kitarskimi melodijami kljub vsemu nakazati, zakaj nekateri nad takšnimi in podobnimi manifestacijami post-panka ne obupamo zlepa.  

Bend na svojem tretjem albumu sicer še vedno raziskuje v okviru kitarske indie estetike, značilne za kultno založbo Sub Pop, in se potaplja v lo-fi vode ameriškega alternativnega rocka devetdesetih. Pri tem gre na trenutke morda pregloboko, kar se razgrne že z uvodnim komadom Hidden Driver, pri katerem skoraj čakamo, da se oglasi Jeff Mangum in začne peti o duhovih ali o dvoglavih dečkih. Le malce bolj samosvoji pa so v trenutkih, ki so na tej ploščki že redkejši in ki z ležernim pripovedovanjem spomnijo na Pavement, ali v trenutkih, ko privzemajo za Weezer iz ere albuma Pinkerton značilno pop-distorziranost. Po drugi strani pa so omenjeni pač relevantni in vplivni bendi, ob oživljanju zvoka katerih se je opeklo že veliko nadobudnih glasbenikov, Lvl Up pa ima dovolj osebnosti in aranžmajskih idej, da ustvari nekaj, kar dejansko spada v ta čas. 

V smislu melodike denimo izstopa komad Spirit Was, v kitarsko razštelanost zamaskiran indie hit, ki spevnost nadgrajuje z izstopajoče dobrim enigmatično-trivialnim besedilom, pred pop slavo pa se brani z zavojem v lo-fi distorzijo. Podobno nalezljiv je bil sicer že komad Annie's A Witch s predhodnega albuma, a je tokrat v smislu samega kitarskega zvoka, produkcije in songwritinga bend skozi celotno ploščo očitno bolj prefinjen in osredotočen. 

Če brez dvoma torej drži, da se Lvl Up še vedno predstavlja kot dedič ameriške indie scene devetdesetih, je hitro vendarle tudi jasno, da na marsikateri način iz tega konteksta tudi izstopa. Bend vsaj malce izstopa že z dejstvom, da si naloge petja in pisanja skladb med sabo dokaj enakopravno izmenjujejo trije člani, kar ploščo vsaj nekoliko poganja v različne smeri in ji zagotavlja potrebno dinamiko. Medtem ko dvominutni komad Blur z uživaškim kitarskim solom in nalezljivim refrenom na primer še  deluje kot ekstravertiran pop-pank šus povsem na drugačen način zadane skladba Pain, ki uspe večino drugih prehiteti s pomočjo živahnejše ritem sekcije in v svoji petminutni shizofreniji bend pelje od indie pop hita do shoegaze nažiganja, ob tem pa izpove za album izstopajoče direktna čustva. Kar ta album namreč prav tako ločuje od predhodnega bendovega dela, je besedilni preskok od mladostniških osebnih izpovedi k mističnim eksistencialističnim razmišljanjem. 

V to smer gre predvsem malce bolj eksperimentalna, manj hookovska, manj dostopna, med nojz in folk ujeta druga polovica albuma. Ta kljub svoji drugačnosti ne doseže standardov prve polovice, na kateri je praktično vsak komad potencialni hit, vendar pa je tovrstno eksperimentiranje pogosto pravi način iskanja zvočnih stranpoti. In te bodo Lvl Up v prihodnosti še potrebovali. Tokrat so nastavki distorzirane romantike in zamegljene poduhovljenosti še dovolj drzni, da albumu pridajo potrebno nepredvidljivost, s čimer se Lvl Up izkaže za nadpovprečno kreativen indie bend, album pa se ponuja v precej trajen užitek. 

Ob tem se lahko vrnemo k uvodni misli in se vprašamo, ali ni že sam diskurz o stagniranju indie rock glasbe delni krivec upada popularnosti žanra in pozornosti, ki mu jo namenjajo glasbeni mediji po svetu. Skozi nekaj kvalitetno strukturiranih skladb nam Lvl Up kažejo, da je glasba lahko vznemirljiva, tudi če ni najbolj izvirna in morda ne ponuja veliko iztočnic za razmišljanje. Sicer pa bi tu lahko našli tudi slednje. Če bi bend umeščali še lokacijsko, bi ga njegov brooklynski izvor lahko vzpostavil kot skorajda osrednjega naslednika ključnih ameriških sodobnih indie bendov Grizzly Bear, Dirty Projectors, Tv On the Radio in pogojno tudi The National, ki bi v športnem smislu vsi že bili veterani. Lvl Up ne kaže eklektike in samosvojosti omenjenih, a morda začenja kazati vsaj znake pomikanja v to smer. Poleg tega polovica benda vodi tudi svojo založbo Double Double Whammy, pri kateri poleg Lvl Up izdajajo še glasbo nekaterih drugih obetavnih imen scene, na primer plošče kantavtorice Frankie Cosmos. S tem se odpre še poanta vpetosti v sam proces izdajanja in distribucije glasbe, kar je še dodatna kakovost majhnih, alternativnih bendov, kot je Lvl Up, ki najbolje razumejo nujnost sodelovanja, iznajdljivosti in solidarnosti na neodvisni glasbeni sceni. 

Bend namreč pogosto poudarja, da je bil pred izdajo tega albuma, ko se je zdelo, da mu ne bo nikoli zares uspelo, že tik pred razpadom. Zdaj se vendarle zdi, da se Lvl Up uveljavlja kot relevantno ime ameriške indie glasbe, trenutno pa se že mudi na svoji prvi evropski turneji, ki bo četverico 18. aprila pripeljala tudi v Klub Gromka.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.