Mac DeMarco - This Old Dog

Mac DeMarco - This Old Dog

Recenzija izdelka
14. 6. 2017 - 19:00

Captured Tracks, 2017

 

Folk, glasbeni žanr, ki je bil v preteklosti bistveno zaznamovan s protestništvom, je zdaj že dolgo časa eden vodilnih intimističnih žanrov. Čeprav je celoten žanr težko zajeti in splošna ocena zanemari marsikatero tlečo podrobnost, tvegajmo in recimo, da se je s padcem velikih političnih idej, segmentacijo delovne sile in atomizacijo posameznikov folk v veliki meri naselil v družinska in partnerska razmerja, v samopremisleke, v meditacije o življenju. Odličen primer tega je Sun Kil Moon, ki sicer poje s pozicije klasičnega delavskega miljeja, pa vendarle z intimistične perspektive. Ključno je žanr zaznamovala tako imenovana indie estetika, znotraj katere se v veliki meri tudi reproducira.

Kar je za ta intimizem pogosto značilno, je to, da želi v recepciji hitro prečiti pot od intimnega do univerzalnega in intimistične dinamike pogosto razlaga za del slednjega. To je najbrž značilno za umetnost poznega kapitalizma v celoti. Filmska industrija, tudi tista domnevno alternativne provenience, proizvaja intimne zgodbe, s katerimi naj bi se poistovetili vsi, in s tem manko družbene vezi nadomešča z generičnim posameznikom, ki naj bi bil univerzalen. Od tod tudi indie estetika, ki s svojim pastišem zgodovino na svoj način aproprira in iz nje briše ravno komponentno družbene vezi in političnosti.

Skratka, sopostavljeno imamo neko generičnost, ki se obenem predstavlja kot singularna in univerzalna. Zdi se, da album This Old Dog to logiko na svoj način subvertira. Pesmi na albumu so čista generičnost, prignana v skrajnost, klišejske popevčice. DeMarcova besedila so trash, poln občih mest, zlizanih fraz, proslulih izpovedi. In vse skupaj postane še toliko huje, kadar naj bi želela pokazati, da so v reflektiranem odnosu s tovrstnimi klišeji. Denimo: »It turns out that not every dog has it’s day.« Te besede DeMarco zapoje počasi, vleče jih tako, da se zdi, da nas bo pripeljal k nekemu deliveryju, stihoklepski inovaciji. Uvede nekakšen suspenz subverzije, ki pa je ni, ostajamo pri banalnosti.

Vendar učinek predvidljivosti teh preprostih pesmic ni povsem enoznačen. Zdi se, da so tako zelo izpraznjene, da se z njimi nikakor ni mogoče poistovetiti, da tu izginja vsakršna iluzija singularnosti in s tem univerzalnosti. This Old Dog odpravlja še zadnja potencialna črpališča smisla, s tem lahko povzroča živčnost in na svoj način predstavlja tudi provokacijo. Na tem mestu se morda lahko znova skličemo na že navedene besede. V pesmih se večkrat pojavi lik psa, starega psa, s katerim je album tudi naslovljen in s katerim naj bi se subjekt pesmi poistovetil. Če je za folk značilna zvezanost empiričnega avtorja s pesemskim subjektom – kar ima tako svoje prednosti kot slabosti –, bi bilo za pričujoči album to težko reči. DeMarcovo leto rojstva je namreč 1990, kar pomeni, da je težko pričakovati, da se bo poistovetil s starostjo, prek lika starega psa ali pa prek starega srca, ki ravno tako nastopi. Iz tega bi bilo mogoče špekulirati, da je generičnost pesmi vsaj v nekem smislu tudi njihov namen.

Melodije so sestavljene iz preprostih sosledij akordov v bolj ali manj srednjem tempu, ki jih spremlja električni bas, katerega linije bi bilo mogoče povezati s starimi plesnimi žanri tipa polka ali swing. Takšne aranžmaje bi bilo mogoče pričakovati na starinskem radijskem sprejemniku, ki ga v nedeljo popoldne posluša kakšna stereotipna nostalgična starejša oseba ob spominu na svojo konvencionalno, nerokenrol mladost. Vendar se zdi, da tudi na tej ravni plošče obstajajo določeni momenti potujitve. Včasih se pojavi psihedelični, orientalsko zveneči sint ali pa solaža na električni kitari, za katero se zdi, kot da je uletela s prvih Dylanovih električnih albumov, in ki izraža nekakšni igrivost ter dinamiko. Podobno kot pri besedilih in načinu petja lahko tudi pri instrumentalnem delu DeMarcovih pesmi opazimo, da skozi do skrajnosti priterano generičnost, ki vodi v izgubo smisla – v tem primeru možnosti, da bi v pesmi padli, se z njimi poistovetili –, na plano prihajajo določeni potujitveni elementi, ki delujejo nekoliko nedomačno, provokativno, vzbujajo nelagodje.

Skratka, ravno v momentu čiste izpraznitve, ki žanr pripelje do njegovih meja in preko njih ter ga s tem potuji in osvetli njegovo bistveno zgodovinsko-politično dimenzijo, vznikne prostor za razmislek ob njem, prostor za provokacijo, perverznost, vznikne neka uganka, ki je zanimiva ravno zato, ker jo je mogoče hitro spregledati. Namesto, torej, da bi album po prvem poslušanju zavrgli, se lahko ob njem smiselno zadržimo in te pesmice nam lahko tudi prirastejo ... ne ravno k srcu, prej k nečemu bolj tujemu. Kot uganka in provokacija iz svoje majhnosti in zanikrnosti vznikajo v nekaj bolj pomembnega.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.