MHYSA: fantasii

MHYSA: fantasii

Recenzija izdelka
19. 8. 2017 - 19:00

Halcyon Veil, 2017

 

V Tolpi bumov se nocoj lotevamo dolgometražnega prvenca svežega imena ameriškega LGBTQ glasbenega podzemlja. Predstavljamo vam iz Marylanda izhajajočo, sicer pa v Philadelphii situirano multimedijsko umetnico E. Jane, poznano tudi kot Mhysa. Gre za ustvarjalca, ki je aktiven samostojno in kot polovica dvojca SCRAAATCH, s katerim ustvarja performanse in zvočne inštalacije. Kljub dejstvu, da Mhysa zase uporablja osebni zaimek »they«, se bomo v nadaljevanju zaradi lažjega razumevanja izmenično posluževali zaimkov in glagolskih oblik zanjo in zanj. Mhysa je ime, ki ga je Jane nadel svojemu alter egu, torej personi temnopolte queer dive in samooklicane zvezdnice pop podzemlja, ki poziva h kibernetskemu uporu. In ker pri razumevanju pričujočega albuma levji delež predstavlja prav kontekst njegovega nastanka, ne moremo mimo umestitve v širši ameriški družbeni okvir.

Kakor je pevec sama povedala v nekem intervjuju, njegova glasbena persona predstavlja kotičke osebnosti, ki jih »belske institucije«, v smislu večine državnih ustanov, skušajo zatreti. Gre torej za nekakšen glas manjšin, njihovih identitet in krik rezistence proti družbenim »uravnilovkam« ter drugim represivnim silam. Kot lahko razberemo že iz naslova, plata fantasii na nek način predstavlja metaforo za virtualno utopijo, v kateri se pripadniki različnih manjšin, predvsem pa temnopolte ženske, lahko počutijo varno in sprejeto v svoji lastni identiteti. Tako bi lahko avtorico postavili ob bok ustvarjalkam in ustvarjalcem, kot so Princess Nokia, Elysia Crampton in Anohni ter nenazadnje tudi Cakes Da Killa in Mykki Blanco, skratka predstavnikom sodobnih glasbenih alternativ, ki jih je v posebnih DJ Grafitih nedavno predstavil redakcijski kolega Jernej Trebežnik.

Plato fantasii, ki prihaja po dobro sprejetem, pri založbi NON WORLDWIDE izdanem EP-ju HIVEMIND, je torej nemogoče interpretirati zgolj po njeni zvočni plati. Kot glavna poanta se bržkone ponuja predvsem ideja samosvoje transformacije tovrstnih identitetnih polemik in manjšinskih vprašanj v zvok. Utopična vizija Mhysine fantazije se manifestira v uvodnem diptihu Special Need/Glory be Black, v eteričnih plasteh padov, hiperproduciranih, navzgor pitchanih vokalih, v njenih hipnotičnih zborovskih harmonijah, rezkih zvončkljanjih ter smiselno umeščenih glitchih, ki skladbam dajejo vaporwaveovski karakter. Mhysa nam tako odpira vrata v svoj lasten, virtualno konstruiran svet, v katerem na pladenj postavlja plati svojega jaza, ki jih v vsakdanjem življenju ne sme oziroma ne more.

Uvodni skladbi pa poslušalca lahko hitro zavedeta, saj nam nadaljevanje albuma odpira povsem nova zvočna poglavja. Ob bolj fragmentarnih vokalnih odsekih, kot sta Tonight ter Siren Song, jedro albuma predstavljajo bolj klubsko orientirani komadi, v katerih se na samosvoj način spajajo produkcijske prvine britanskih basovskih muzik, alternativni vokalni pristopi k r&b-ju, nojzerski hip hop à la clipping., pop senzibiliteta in elementi konkretne glasbe. Hladen, nezainteresiran Mhysin delivery v komadu Spectre poslušalca ovije v plašč klubskega solipsizma, prikimavanja in sanjarjenja, iz katerega ga po intermezzu Tonight prebudi udarna klubska poskočnica Strobe. Trenutek viška čutnosti in spolnega dehtenja pa nastopi s 6-minutno kompozicijo Bb, ki skozi minimalistično, valečo se basovsko linijo počasi valujoče sinte in Mhysinino nekoliko pijano artikulacijo kar vabi k posteljnim nežnostim. Album, na katerem ne manjka razpoloženjskih nihanj, postreže tudi s poetičnim freestylom gostje Diamond Stingily čez dronovsko podlago v maniri kakšnih Throbbing Gristle

Najbolj drzen in jezen moment »fantazije« pa sicer nastopi v komadu You Not About That Lyfe, ki razočara v svoji repetitivnosti, vendar tudi navduši z nenavadnim, inventivno  zlepljenim naborom vokalnih in drugih ritmičnih ter konkretnih vzorcev, ki ponovno spominjajo na produkcije kolegov clipping. Mhysa svoj narativ zmagoslavno zaključi s formalno eksperimentalnim posvetilom slavni ameriški tatici nakita Doris Payne kot predstavnici moči ženske želje in emancipacije temnopoltih Američank.

Fantasii torej stoji kot izredno oseben album novega predstavnika ameriškega LBTQ glasbenega podzemlja, ki ga je nemogoče brati brez njegovih kontekstualnih implikacij. Zato se zdi obča glasbeno-publicistična sodba plate precej odveč. Gre za odpiranje novih zvočnih in družbeno-političnih narativov. Na eni strani torej inventiven pristop k sivim conam sodobnega popa in r&b-ja, na drugi hoja v koraku s časom in gibanji v miljeju spolnih politik. Nedvomno pa gre tu tudi za nekatere s strani močnih publicističnih hiš in določenih institucij in platform, denimo Bandcampa, podpirane trende, ki bi oropani svojih tematskih aktualnosti, gledano skozi prizmo zvoka, zagotovo navdušili precej manjši krog poslušalstva. Pa vendar moramo v luči še vedno nerešenih vprašanj spolnih politik in identitet tovrstne iniciative v glasbi pozdraviti kot dobrodošle in vredne podpore. In čeprav je fokus morda na posamezniku, moramo upati, da lahko transformativne sile tovrstnih angažmajev doprinesejo tudi h kolektivnim politikam jutrišnjega dne. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.