N'toko: Emirates | Radio Študent

N'toko: Emirates

Recenzija izdelka
17. 4. 2017 - 19:00

Unique Records, 2017

Kolumna nima verzov in slovenska levica nima beatov, a N'toko glasbenik je vedno obenem tudi N'toko aktivist. Na spolzkem terenu, na katerem se politika preliva v zabavo, na katerem se protest preveša v ples in na katerem se vojna izrodi v seks, je nastala tudi njegova nova, šesta dolgometražna plošča Emirates, a raper na srečo že v uvodnem komadu ugotavlja, da lahko džihad v resnici zveni precej podobno kot g-spot.

N'toko se sicer res že vse od začetka kariere zatika ob tabujih, kapricah in dvojni morali nas vseh, a njegova družbena kritika se je v zadnjih letih v še večji meri prelevila tudi v njegov lifestyle. Za to, da plošča Emirates uspe prenašati težo te osveščenosti in pri tem hkrati zabavati, je najprej zaslužen N'tokov wordplay, ki je vsaj na nivoju njegovih prejšnjih plošč, a ušesa tokrat v vsakem trenutku skoraj še bolj agresivno prebadajo instrumentali. Te je tokrat z N'tokom v celoti ustvaril primorski producent Blaž, ob njegovih značilnih industrialnih hiphop elementih pa bi bil izraz »beati« pravzaprav redukcionizem. S kvalitetno produkcijo je sicer izstopal na primer že N'tokov zadnji predhodni album Mind Business, a pri tem je šlo vseeno za še precej klasične hiphop podlage z elektro elementi, tokrat pa je glasba bolj nadžanrska in samostoječa. Tam, kjer je bil Mind Business morda še nekoliko gol in črno bel, je Emirates obložen in barvit. Tudi trenutki minimalizma se tako občutijo kot polni in dodelani, nasploh pa komadi delujejo kot večslojna sodobna, a hkrati s klasiko navdahnjena pogansko neukalupljena elektronika.

V ta fazon spada predvsem IDM-ovsko eksperimentalna in na trenutke ambientalna druga polovica plošče, ki je na primer v zelo shizofrenih komadih Hihats in Vultures najbolj tipično Blaževa, malo manj hiphopovska in v spomin skoraj prikliče zgodnjega Clarka. Prvi del plošče je po drugi strani bolj agresiven in gre mestoma vsaj v duhu v smer Dannyja Browna in tudi Death Grips, vseeno pa je večinoma bolj koherenten, radijski in na primer v izstopajočem hitu Emirates tudi precej muzikaličen. Med glasnimi, brezkompromisnimi podlagami in N'tokovo rapersko mešanico jeze ter igrivosti v določenih skladbah poteka neusmiljen boj za prevlado in poslušalčevo pozornost, a se tekom komadov praktično v vseh primerih ustvari simbioza, pogosto tudi s hooki in melodijami, vrednimi plesišča. »Life ain't nothing without a dancefloor,« konec koncev zaključi tudi sam N'toko v komadu Ikea Killer, komentarju sodobnega potrošništva, objektifikacije in komodifikacije, sicer pa najbolj bendovskem, najbolj Moveknowledgement trenutku plošče.

N'toko je besedilno sicer še vedno precej aktualen, a nikoli povsem neposreden, svoje komentarje naših samoumevnih svetov zavija v nadrealistične, utopistične, postapokaliptične in postsocialistične podobe, pri čemer lovi ravnotežje med predstavljanjem lastnih mnenj in stereotipnih pogledov zunanjih opazovalcev. Besedila tokrat nikoli ne ostanejo dolgo na eni ravni, temveč znotraj skladb skačejo od prostih političnih asociacij do igrivih sličnoglasij, hkrati pa se ne izogibajo trivialnemu in profanemu.

In če je torej jasno, da je N'toko že od nekdaj zelo »ozaveščen« raper, se nikoli ni branil niti občasnih banalnih, manj premišljenih in bolj nezavednih besednih izlivov, ki ga branijo pred padcem v pretenciozno. Tudi sam je kdaj priznal, da pri rapu nikoli ne gre zgolj za tehnično dovršenost in intelekt, uspe namreč tisti, ki zna biti zabaven, karizmatičen in prepričljiv. N'toko na plošči Emirates oba spektra zaseda bolje kot na kateri koli izmed predhodnih (angleških) plošč, hkrati pa je še vedno zanimivo opazovati, kako menjava jezika pri N'toku sproži tudi malce drugačen pesniški pristop in rahlel premik obravnavanih tematik. Te so seveda tudi tokrat bolj mednarodne, a N'tokov raperski jezik v angleščini nasploh vsebuje tudi več primer in popkulturnih referenc. Prav ob slednjih in ob naključnih družbenih opazkah se občasno sicer še vedno zgodi, da v množici podobnih trikov, ki nas obkrožajo z vseh strani, izpadejo kot le še ena internetna fora. Omembe McDonaldsa, Nicki Minaj ali pa Steva Jobsa res zagrabijo poslušalčevo pozornost, a jo v kontekstu vsega rapa v angleščini tudi hitro izpustijo in znajo kmalu zastarati. Večje dodane vrednosti ne nosijo niti razni izseki iz govorov, ki jih je N'toko vključil v komade, vse to pa pri poslušalcu vendarle vzbudi željo, da bi bila plošča še malo bolj osebnoizpovedna in s tem idiosinkratična.

Vseeno pa je ta občutek le bežen in so N'tokove besedilne domislice večino časa dovolj dobre, da zabavajo tudi na dolgi rok, sploh ker jih dostavlja artikulirano, s prilagodljivim glasom, v primerih, kot je raperski vrhunec plate Lumber Games, pa tudi z izjemno hitrostjo. V času, ko slovenska rap scena končno spet ponuja še neke druge iztočnice za pogovor, N'toko torej ostaja samosvoj, brez prilagajanja trap in cloud rap trendom, kljub temu pa progresiven, sodoben in lačen novosti. Čeprav je v zadnjih letih več pisal kolumne kot rapal, se ob plošči Emirates (spet) zdi, da je muzika tista, ki bo ostala, tudi ko bomo ubogali druge gospodarje in nas bodo pestile druge fobije. 

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentarji

dokaj ravnodušnega me pušča tale album. kar se ponavadi ne zgodi ob N'toku.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.