ORSON HENTSCHEL: ELECTRIC STUTTER

ORSON HENTSCHEL: ELECTRIC STUTTER

Recenzija izdelka
9. 10. 2017 - 19:00

Denovali Records, 2017

 

Orson Hentschel je producent iz Düsseldorfa, ki je rasel z glasbo Portishead, Massive Attack in Bjork. Je klasično izobražen pianist, tekom študija posvečen predvsem Ravelu, Debussyju in Bartoku. Že to je dovolj zanimiv uvod v zgodbo avtorja, ki je do danes izdal dve samostojni plošči, poleg tega pa komponira še glasbo za film in se ukvarja tudi z živimi vizualizacijami.

Če želimo njegovo glasbo postaviti še v kak drug kontekst, lahko v njej najdemo veliko referenc, nekatere izmed teh pa navaja tudi avtor sam. Hentschel izhaja iz enega pomembnih centrov glasbenega eksperimenta v 70-ih, kjer se je v povojnem vakuumu, ob nemških šlagerjih in promociji angloameriških bendov v opoziciji začela vzpostavljati nova nemška muzika, katere rezultat je bil uspeh Kraftwerkov. Hentschel se tako igra s principi eksperimentiranja, kakršne so vpeljevali berlinski Cluster, redno vključuje estetike plesih muzik ali referira Steva Reicha, ki je z elementi faznih zamikov in repeticije nanj zelo neposredno vplival.

Že s prvim albumom Feed The Tape leta 2015 je vzpostavil posebno zvočno sliko, ki se je drži tudi s tokrat predstavljeno drugo izdajo Electric Stutter. V uho že takoj v uvodu zbode kontinuirano ritmiziranje, kakršno predstavlja glavno kolesje skladb. To je izrazito v ospredju že takoj na prvi posluh, ob večkratnem poslušanju pa razgrinja subtilno komponirano menjavanje struktur. Hentschel se igra z raznovrstnimi načini, kako zvočno sliko razvijati s počasnim in razločnim gibanjem, hkrati pa to vkomponira na poslušljiv način, umeščen v jasno formo. Bodisi se igra z mikro spremembami uglasitev tonov bodisi z arpeggiatorji, zvočnimi teksturami ali uvajanjem akustičnih inštrumentov. Obračanje loopov oziroma kontinuirano elektronsko pulziranje, ki v komadih zgolj amplitudno valovi, je kot podložen ritem, ki močno narekuje tempo in dinamiko zgodbe. To je baza, ki skladbe drži skupaj in na katero se nato nalagajo ostali gradniki. Orson dodaja različne detajle, ki se bodisi zlijejo v loope bodisi jih sesuvajo.

V skladbi Fade In, Fade Out se precej neposredno igra s tistim kar implicira že sam naslov. Nosilna komponenta je tu učinek uvajanja in izginjanja, z jasnim odstiranjem in zapiranjem zvokov. Začne se z oddaljenim technoidnim beatom, kozmično razprtimi zvoki, matematiziranimi loopi činel in hi-hatov ter ritmiziranimi vokalnimi sampli, nato pa preide k zelo organskim bobnom, ki jim spremljavo barvajo melodični sinti. Orson v intervjuju za SHAPE platformo leta 2016 izjavi, da ga zanima tudi raziskovanje polifoničnega petja. Petje se na plošči izraziteje pojavi le s skladbo Wailing Sirens, ki se plazi skozi tako kontrastne elemente, kot sta krhek glas na eni in zavijanje siren, na drugi strani. Ta skladba pravzaprav izpade kot nadaljevanje čudovite kompozicije s prve plošče, skladbe Florence.

Na plošči Electric Stutter se sicer zvrsti vse mogoče; od kozmičnih frekvenc, hrupa v stilu Bena Frosta, ambienta v Montage of Bugs, post-rockerskega stopnjevanja, vpeljavanja organskih zvokov kitar, godal, vokalov ... do totalno nasprotnih futurističnih digitalnih zvočnosti. Posebne omembe vredna je še skladba Tremoli, učna minuta poslušanja, ki iz zaporedja posamičnih tonov gradi sekvenco na mikrotonalni bazi. Zanimivo je omeniti še, da glasba odstira perspektivo ustvarjalnega momenta na strani glasbenika. Hentschel se na eni strani poglobljeno poigrava z zvoki in efekti, na drugi pa poskuša svojo igro preliti v smiselno celoto.

Zvočnih raziskovalcev v podobni liniji, kot je Hentschelova je vedno več in tukajšnji recenzentki se zdi vse bolj smiselno vpraševanje, zakaj, kam in kako ta zvočna raziskovanja sploh umestiti. Electric Stutter tu ne razočara. Orson ne gre v kompleten artistični ekstremizem, temveč se trudi biti razumljiv.

Proces skladanja se v nekem oziru dogaja tudi v miksu, ob poslušanju skladb se namreč velikokrat porodi misel, kako bi le majhen prenos glasnosti iz enega kanala v drugega povzročil spremembo celotne kompozicije. Skladbe vsebujejo ritmično, plesno skicirane strukture, ki pa jih avtor največkrat postavi oziroma razdre na nenavaden način: bodisi s spremembami višine tona, ustavljanjem gibanja ali prekrivanjem z drugačno strukturo, da bi hkrati rušil še postulate plesne elektronske glasbe, enakomernosti, pulza ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.