Perfume Genius: No Shape

Perfume Genius: No Shape

Recenzija izdelka
21. 6. 2017 - 19:00

Matador, 2017

 

Čeprav mediji tudi četrtemu albumu Mika Hadreasa, ki ustvarja pod psevdonimom Perfume Genius, radi pripišejo podnaslov »izpovedi ameriškega geja«, njegove skladbe že od nekdaj in vse bolj prenašajo težo dilem in občutkov, ki presegajo okvirje nacionalnosti, spola ali spolne usmerjenosti. Hadreasovo glasbeno raziskovanje je sicer še vedno vpeto v njegovo queer bistvo, a mu ravno ta obstranska pozicija omogoča zasedanje najrazličnejših izpovednih zornih kotov in mu služi tudi kot osnova za raztegovanje ter preurejanje formata pop skladbe.

V osnovi preproste, občasno skorajda monotone klavirske ali kitarske linije med pesmimi albuma No Shape namreč vedno slej ko prej privedejo do presenetljivih in spevnih aranžmajskih rešitev, pogosto vezanih na orkestralne oziroma vsaj komorne godalne vložke. To formulo predstavi že uvodna Otherside, v kateri klavirska zasanjanost in zadržanost po minuti privedeta do hrupnega ambientalnega izbruha na podoben način, kot je poslušalce albuma Merriweather Post Pavillion zasedbe Animal Collective skoraj nasilno predramil albumov uvodni komad In The Flowers. Kljub njegovi temeljni drugačnosti in samosvojosti bi najbrž mesto Perfume Geniusa na glasbenem zemljevidu lahko iskali prav na teritoriju sodobnega eklektičnega indie-pop eksperimenta, pogosto z elementi folka, r'n'b-ja in klasične glasbe. Še preden v energičnem vrhuncu Wreath Hadreas navrže mimobežno, morda celo nenamerno referenco na hit Running Up That Hill, se kot vzporednica in asociacija ponuja tudi Kate Bush. A v luči ikonoklastičnosti in aranžmajske ohlapnosti skladb Perfume Geniusa je iskanje jasnih vplivov pravzaprav odveč.

Iz te že z naslovom plošče napovedane odprtosti, zračnosti, brezobličnosti sicer radijsko zvenečih, bogato sproduciranih in v fragmentih nesramno melodičnih skladb Perfume Genius tokrat torej črpa smisel, prav skozi to agendo pa njegova ranljiva, negotova in spremenljiva osebnost čez album vleče rdečo nit. Pretirani konvencionalni koherenci in konciznosti se je Perfume Genius sicer izogibal že s skladbami predhodnih treh plošč in se je tej tendenci namenoma izneveril le občasno, naprimer s starejšima singloma Queen ali Take Me Home, a umetnikova vizija se šele tokrat zdi v celoti dosegljiva tudi poslušalcu. Preseganje pričakovanih oblik namreč Hadreasu ne predstavlja le skladateljskega izziva, temveč se v lepem primeru medsebojnega oplajanja oblike in vsebine vzpostavlja tudi kot ena izmed osrednjih besedilnih tematik plošče.

Hadreas čudaške mladostniške pripovedi in pristno introvertirano samopomilovanje prvih dveh albumov zdaj vse bolj nadomešča z radovednim pogledovanjem v nadnaravno, s katerim bi presegel omejitve svojega občutljivega, z (nekdanjimi) odvisnostmi in kronično boleznijo obžrtega telesa ter zares postal neomejen, brezobličen. Meje izkustvenega in nadtelesnega morda najbolj neposredno preizkuša skladba Die 4 You, eden izmed bolj raztrganih, fragmentarnih, a hkrati tudi zelo zemeljsko osupljivih trenutkov plošče. Čeprav se Die 4 You poslušalcu ponuja kot še ena izmed ganljivih ljubezenskih izpovedi Hadreasovemu fantu Alanu, še močneje funkcionira kot razgrnitev erotiziranega fetišističnega davljenja. Hadreasov krhek, a vse bolj samozavesten glas ob zapeljivo počasnem beatu tu besede iz ust izpušča kot izdihe in torej vokalno v ospredje premeteno postavi prav nadzor nad dihanjem.

V primerjavi z zgodnjim delom se tako Perfume Genius v obravnavi spolnosti in tudi moškosti zdaj iz vloge pasivnega, travmatiziranega prejemnika in opazovalca vsaj malce pomika v smer uživajočega subjekta, a v svojem bistvu ostaja nerazrešljivo razpet med Erosom in Tanatosom. Klice optimizma, samozavesti ali pa vsaj ambicije pa kljub omenjeni kompozicijski prostosti nakazujejo tudi nekateri baročno obloženi deli sicer skeletnih, tišino povzdigujočih aranžmajev. S slednjimi Genius morda še vedno nakazuje ideološko zavračanje klasične riffovske moške rock kulture, obenem pa tudi že presega melanholični, defetistični, sicer nič manj privlačen lo-fi minimalizem svojega zgodnjega dela. S tem do izraza prihajata tudi njegova teatralnost in ekshibicionizem, ki naprimer s komadi, kot je Go Ahead ali pa navdihujoči ljubezensko-uporniški single Slip Away, lahko izpadeta kot pregovorni belski queer snobizem, vendar pa lepo funkcionirata tudi kot mehanizma ironičnega komentiranja ravno tovrstnih eksplicitno ali implicitno homofobnih kritik.

Tudi s takšnimi odzivi Perfume Genius intimno izkušnjo queer umetnika tokrat vsaj delno predstavlja kot inherentno in v temeljih drugačno od heteroseksualne, a hkrati prav skozi to vsem znano in oprijemljivo osamljenost-partikularnost vseeno odseva tudi temeljne resničnosti človekovega bivanja v svetu. Že v izrazu queer izražena drugačnost oziroma čudnost sicer tudi v primeru umetnikov, kakršni so denimo Xiu Xiu, Arca ali Frank Ocean, pogosto privzame prav zvočno nasprotovanje strukturiranemu, zamejenemu in kategoriziranemu ter kulturno implicirana merila očitno zanemari v prid impulzivnem, intuitivnem ustvarjanju. Zdi se, da album No Shape prav na tej podlagi gradi nove izvirne načine spajanja minimalističnega z epskim in transcendentalnega z mesénim, s tem pa predstavlja nov velik kamen v mozaiku ene izmed najimpresivnejših diskografij tega desetletja.  

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.