PERTURBATOR: NEW MODEL

Blood Music, 2017

Prihodnost. Preteklost. Čas. Človeški konstrukti, ki nam omogočajo beleženje sprememb v vesolju večne entropije. Orodja, s katerimi lahko določamo, kaj je kdaj bilo, in skušamo naivno predvideti, kaj kdaj bo. Ko govorimo o prihodnosti, se ljudje v grobem delimo na dve skrajnosti in moderirano sredino, torej na optimiste, pesimiste in realiste. V resnici pa je skoraj v vseh nas, tudi tistih najbolj potrtih, globoko zakoreninjena ideja o svetli bodočnosti.

V tokratni Tolpi bumov bomo potovali v prihodnost, v čas, ki ga še ni, je pa relativno blizu. Vendar je ideja prihodnosti, ki nam jo predstavlja James Kent alias Perturbator s svojim novim studijskim izdelkom New Model, daleč od idilične.

Perturbatorja je ob lanski izdaji albuma The Uncanny Valley že predstavila radijska kolegica Sara Šabjan in tudi žanr, v katerega ga lahko uvrstimo, synthwave, smo v odprtem terminu za glasbo preko izbora nekaterih sodelavcev glasbene redakcije predstavili že letos januarja. Na grobo lahko povemo, da žanr karakterizira zvok sintetizatorjev osemdesetih let prejšnjega stoletja, Perturbator pa verjetno velja za najpomembnejšega predstavnika njegovih temačnejših odvodov oziroma darkwavea, ki ima sicer več skupnega z metalom kot s sodobno elektroniko. Seveda njegov slog sloni tudi na tradiciji french-electra, na albumih, kot je Cross sonarodnjakov Justice, in modernih hibridov industriala ter EBM-a oziroma electronic body music, med katerimi gre nujno izpostaviti še ene Francoze – Horskh, ki so nedavno nastopili na izolskem festivalu BunkerFest. James izhaja predvsem iz blackmetalskih krogov, torej je povsem smiselno, da so prav takšni vplivi v primerjavi z ostalimi sorodnimi izvajalci pri njem toliko bolj izraziti.

V petih letih delovanja je izdal štiri dolgometražne albume, ki veljajo za kultne synthwave klasike nove generacije, iz izdaje v izdajo pa še do potankosti izpilil svoj zvok. Med temi izdajami je svojo diskografijo prepletel z raznimi EP-ji, najnovejšega, New Model, pa torej obravnavamo v tokratni Tolpi bumov.

Gre za Perturbatorjevo četrto izdajo za mlado finsko one-man-založbo Blood Music, katere varovanec je od leta 2013. In brez dvoma je New Model njegova najtemačnejša stvaritev do tega trenutka. O Jamesu in njegovem osebnem življenju se ve bore malo, v preteklem letu pa je bojda prestajal zelo težko obdobje. Za album sam pravi, da gre zgolj za nekaj, kar je preprosto moral spraviti iz sebe. V petintridesetih minutah se nam predstavi v novi luči oziroma bolje rečeno, še bolj ovit v črnjavo.

Zvok njegovih kompozicij je agresivnejši in bolj distorziran, a še vedno zelo prepoznavno njegov. V produkcijskem smislu je album brezhiben, miks je kljub agresivnosti kristalno čist, eksperimenti z efekti, reverbom in pannanjem v levo ali v desno so izjemno izvedeni, najbolj pa blesti v variiranju beatov in spremembah ritmov. Stilsko se močneje odmakne od klasičnega synthwavea in se približa prej omenjenemu EBM-u, industrialu ter temačnim ambientalnim vložkom, ki jih je že predstavil v svojem drugem solo projektu L'enfant de la Forêt. Posebnost albuma je tudi ta, da na njem v skladbi Vantablack Perturbator prvič sodeluje z moškim vokalistom. Ravno ta skladba morda celo najbolje pričara bistvo celote, nam predstavi New Model kot smiselno nadgradnjo in hkrati kot mejnik, ki definira nov žanr.

Na tem mestu gre mogoče izpostaviti bizarno dejstvo, kako je lahko synthwave kot interpretacija mainstream glasbe osemdesetih še vedno bliže undergroundu kot modne muhe, ki v zadnjem obdobju prodirajo tudi na domačo sceno in se predstavljajo kot smotri alternative. V poplavi izvajalcev z identičnim zvokom, identičnimi avtomatsko generiranimi 808 beati, identičnimi besedilnimi koncepti, ki so v politično korektni družbi imuni na kritiko, in v času vladavine samooklicanih kraljev in raznih inovatorjev, ki so zgolj kopije ostalih kraljev in inovatorjev z manjvrednostnim kompleksom in neuravnovešenim egom, res redko naletimo na nekoga, ki je še vedno sposoben ustvariti nekaj res svežega.

Tu ne gre za apropriacijo kulture glavnega toka in njeno banaliziranje, ki jo preko številnih esejev in utemeljitev skušamo predstaviti kot revolucionarno, ne gre za kopiranje prežvečenih idej iz preteklosti, temveč gre za nadgradnjo preteklosti v sedanjosti. Gre za evolucijo. Razvoj, pogojen predvsem s tehnologijo in zatonom človeškega duha. S krizo duha in vrednot, ki jo bo tehnološki razvoj še dodatno stopnjeval, mogoče celo do točke, ko bo človek v vsej svoji nepopolnosti po svoji podobi ustvaril načrtno nepopoln stroj. Naš odnos do tehnologije ni več tak, kot je bil v osemdesetih. Končno lahko vidimo, da se za bliščem neonskih luči skriva popolna beda.

New Model je izdelek, ki nas popelje v prihodnost, vendar ne táko, kot jo predstavlja klasični synthwave, temveč táko, ki se žal zdi bolj verjetna. Mogoče si res želimo prihodnosti, ki se večno vrti v začaranem krogu, s katero se spreminja zgolj način, na katerega drug drugemu škodujemo, in v kateri v razčlovečeni družbi skušamo ugotoviti, kdaj je prišlo do trenutka, ko je duhovni razvoj začel tako eksponentno zaostajati za znanstvenim.

Mogoče so vsi ti sklepi malce pretirani. Mogoče pa bo v prihodnje vendarle bolje.