Priests - Nothing Feels Natural | Radio Študent

Priests - Nothing Feels Natural

Recenzija izdelka
14. 3. 2017 - 19:00

Sister Polygon Records, 2017

 

Na sled ameriškemu pank bendu Priests se je v neodvisni glasbeni publicistiki dalo priti že kar dolgo, preden je ob koncu letošnjega januarja izdal svoj debitantski album. Bend se je kot relevanten akter scene vzpostavil že z ustanovitvijo lastne založbe Sister Polygon, z nekaj kratkimi izdajami pa se je predstavil že kot polnokrvni družbenokritični naslednik skupin iz nekih drugih časov panka. Tovrstno melodično jezo je leta 2014 prav lepo zajel že bendov zadnji EP, a šele zdaj - v mesecih okoli izida albuma Nothing Feels Natural zares ugotavljamo, kaj se in kaj se ne skriva za imenom Priests

V iskanju manifestacij bendovih odmikov od klasične pank estetike se ni treba zakopati globoko v album. Zgovoren je že uvodni komad Appropriate, v katerem na kitaro čakamo kakšne pol minute, po dveh minutah začnejo bobni prehitevati sami sebe, dokler se ne zrušijo in komad uvedejo v drugo, kompleksnejšo polovico, začinjeno še s free jazz saksofonskimi elementi. V smislu komponiranja skladb bend kasneje ni več tako ohlapen in shizofren, a se vseeno ves čas igra z obliko in zvočno usmeritvijo skladb pank-rock žanra, pri tem pa v daljše komade stlači celega albuma vredno gomilo idej. 

Plošča pa kljub temu zares zaživi šele skozi svoj celoten scenosled in napornejše trenutke spretno nasledi z bolj sproščenimi. Tako omenjeni uvodni komad Appropriate nasledi njegov prefinjen antipod, poskočnejši single JJ. Tega zaznamujejo za bend značilni surf-rock riffi, kot ustvarjeni za lažno insceniranje sprostitve, hkrati pa komad z bolj introvertiranim besedilom deluje tudi bolj osebno. Ob naštevanju trenutkov, ki na tem za ta žanr zelo raznolikem albumu najbolj izstopajo, pa je nujna še omemba kratkega violinskega interludija, ki sredi plošče spet nakaže, za kako premišljeno zbirko pesmi res gre.

Ko skozi takšne trenutke torej ugotovimo, da Priests še zdaleč ni običajen pank bend, ga skušamo hitro strpati kam drugam, a se punci in fanta še vedno spretno upirajo. Iz komada v komad se vsakič malce prilagodijo in reorganizirajo, pri tem pa ves čas nadzorovano podivjana kitara pevki Katie Alice Greer ponuja idealno podlago za prosto raztegovanje vokalnih melodij. Četverica tako pank energijo in uporništvo spaja s post-pank kompleksnostjo in temačnostjo, kar je mestoma blizu zvoku zasedbe Savages, v spevnejših kitarskih trenutkih, kakršen je spoken-word komad No Big Bang, pa najbolj spomni na riot grrrl sceno devetdesetih. 

A bendu niti ta primerjava ne diši preveč. Greer nasploh pravi, da je koncept žanra sam po sebi zgrešen, saj nima nobene veze z ustvarjanjem glasbe, temveč le z njenim prodajanjem, sam izraz riot grrrl pa vidi kot način zavračanja določenih glasb in njihovo odrivanje na stran kot nekaj, kar bo mogoče všeč tvoji punci. Po drugi strani bend sicer poleg besedil tudi v intervjujih ponosno razglaša svojo feministično filozofijo in s svojo založbo promovira predvsem tovrstne umetnice, med katerimi naj ob tej priložnosti poslušalcem v preverbo priporočimo npr. Snail Mail in Shady Hawkins. Poleg tega je bend v preteklosti izdajal tudi pri založbi Don Giovanni Records, prav tako znani po sodelovanju s feminističnimi in LGBT avtoricami, a je kljub kontekstu omemba riot grrrl gibanja tokrat mišljena predvsem v smislu zvočne estetike. Priests z nasprotovanjem klasični rock pretencioznosti in s hkratnim brezsramnim proizvajanjem melodij znotraj pank hrupa v spomin hote ali nehote prikličejo omenjeno sceno, eno najbolj progresivnih kitarskih obdobij bližnje preteklosti. 

V primerjavi z najboljšimi riot grrrl trenutki washingtonski četverici sicer še manjka lucidnosti pri ustvarjanju skladb, ki bodo dejansko ostale v spominu, a gre bend s svojimi nadžanrskimi tenzijami namerno v drugo smer. S tem presega tudi svoj predhodni EP, ki je že nakazal večino bendovih zvočnih in ideoloških elementov, a pri njihovem spajanju še ni znal izstopati iz množice podobno zvenečih skupin. Tokrat seveda družbena kritika odzvanja še toliko bolj že zaradi ameriške politične situacije, a je tudi lepše zapakirana v format post-pank skladb, v katerem ne izpade pridigarsko. 

Bendove ideje obkrožene s kompleksno instrumentacijo skačejo od osebnega k družbenemu, od trivialnega h kriptičnemu in od introvertiranega do revolucionarnega, pri tem pa razkrajajo neumne družbene norme in prav v vrzelih med vsem naštetim bendu najdejo lastno mesto. Najbrž bi pretiravali, če bi rekli, da gre za prelomen dosežek ameriškega post-panka, brez dvoma pa gre za vznemirljiv dokument mlade ameriške kreativnosti, oborožene z družbeno zavestjo, z ostrimi riffi in z melodijami, ki telesa spravijo v gibanje. 

 

Priests - JJ

facebook twitter rss

Komentarji

kaj pa kakšno besedo o tekstih?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.