PRISMOJENI PROFESORJI BLUESA: Family

Zavod Orbita, 2016

Prismojeni profesorji bluesa so svojo dolgo odrsko kilometrino zaznamovali s svojim prvencem imenovanim Family. Profesorje sestavljata brata Julijan in Miha Erič na kitari in orglicah, Zlatko Djogić na bobnih in Miha Ribarič na basu. Material za plato je bil posnet že pred časom v studiu Metro, vendar je medtem studio poplavilo in reševanje posnetega gradiva je terjalo svoj čas, a se je na koncu splačalo počakati.

Verjetno ni domačega ljubitelja starega rocka, ki za Prismojene profesorje bluesa še ni slišal. Mlada ljubljanska zasedba je nastopala nemara že po vseh predelih domače grude, tako na klubskih kot na festivalskih odrih ali pa kar na mestnih ulicah. Povsod, kamor gredo, pa naletijo na polne koncertne dvorane in bučne odzive občinstva. Na premierni predstavitvi plate v Kinu Šiška so v nabito polni Katedrali postregli s kar štiriurnim koncertom. Bendova naklonjenost improvizaciji se pokaže tudi tako, da so na albumu štiri skladbe, dolge okoli 10 minut, vendar je album v primerjavi z nastopi v živo bolj povezan in skladen. 

Posneto gradivo na albumu Family je nekakšna nadgrajena verzija Profesorjev. Poleg občasne trobente in saksofona se na celotnem albumu pojavljajo tudi orgle Hammond in klavir Boruta Činča, ki se je podpisal tudi kot producent plošče. Inkorporacija teh dveh inštrumentov v glasbo kvarteta vnaša nove prostorske razsežnosti, tako v smislu dinamike kot tudi raznolikosti muzike, obenem pa obujanje glasbe preteklosti naredi še pristnejše.

Štirinajst skladb, ki skupno ponudijo slabih 80 minut poslušanja, se zdi kot sprehod po starih poteh bluesa in njegovih mnogovrstnih rokerskih inačic iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Z izjemo basista se pri petju izmenjujejo vsi ostali trije člani, med katerimi v najbolj izstopa bobnarjev značilni rezki vokal. Na žanrsko raznoliki poti se na albumu srečujemo z boogie rock prijemi, kot sta uvodna »Race Me Down the Street« in »Run Hilda«, primerom ameriškega južnjaškega rocka »Truck Driver« pa tudi s kantrijaško »Ragin' Mad«, ki se v sredini prelevi v solistični intermezzo orgel in ustne harmonike. Pri tem je treba poudariti, da so tako kitara kot orgle in orglice med seboj enakopravni in deležni enake pozornosti. 

To je opazno predvsem v skladbi »Buzzaround«, ki se od klasičnega blues rock začetka stopnjuje do hardrockerskega jama, v katerem se kitarske solaže prelivajo s solističnimi vložki orgel. Takšne in podobne fuzije kitare in orgel spomnijo na bende tipa Steppenwolf pa tudi Deep Purple. Poklon Hendrixu in ostalim zastavonošam psihedeličnega rocka je slišen v jammerskih »Keep on Groovin« in »Party Time«, s skladbami, kot sta »Cryin' Shame« in »Cold Sweat«, pa poskrbijo, da se ob vseh rokerskih niansah na albumu ne izneverijo svojemu imenu.

Dandanes obstaja le peščica bendov, ki bi znali tako jasno pričarati avtentičnost blues in rock glasbe iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Odlično poznavanje muzike, ki jo izvajajo, in dejstvo, da vsak član do potankosti obvlada svoj inštrument, so le nekatere vrline, ki odlikujejo Family. Najbolj je pomembno to, da bend skupaj veže iskrena ljubezen do ustvarjanja glasbe.