PROJECT PABLO: I Want to Believe

1080p, 2015

Vancouvrska specializirana založba 1080p s čedalje bolj enciklopedično diskografijo postaja težko zanemarljiva. Rodila se je, ko se je njen ustanovitelj Richard MacFarlane, nojz, DIY in na splošno entuziast robne glasbe, preselil v to relativno majhno kanadsko obalno mesto in se odločil povezati razne manjše producente z različnimi glasbenimi ozadji v barvito novo založbo, ki bi se spogledovala s šarmom starih znanstvenih fantastik, disko bliščem, house evforičnostjo ter aktualnimi in prihajajočimi razpotji med aspekti elektronske glasbe. Tako je nastala precej samozavedna založba, ki pod svoje okrilje skrbno nabira glasbenike podobnega duha z interesi za teksture in vzdušja ter se pri tem nikoli ne jemlje preveč resno.

Zvok in naslovnice albumov zgodnjih izdaj so se precej spogledovale z estetiko zgodnejših windowsov in z njimi povezanih izkušenj interneta ter načrtno ali ne sovpadale s takratnim vaporwave gibanjem. Vendar je založba kmalu pokazala, da kljub par kultnim izdajam kot npr. OOBE – Digitalisea ne misli piliti izključno enega internetnega trenda, temveč je s periodičnimi izdajami nekako zasidrala svojo vlogo pri definiranju nove oblike plesne glasbe, ki ji sama večinoma pravi kar hybrid house. 
             
Ena od takih plat, ki se upira neutrudljivemu žanrskemu predalčkanju oziroma to delo z raznolikostjo vsaj precej oteži, je letošnja izdaja Project Pablo – I Want To Believe. Za imenom stoji Patrick Holland, trenutno rezident v Montrealu, in sicer domačin v Vancouvru, ki si je za svojo prvo dolgometražno izdajo privoščil mini revival klasičnih italo disco trikov ter house groova kofetkarske kulture, na kateri sloni celotna kolekcija Saint-Germain-des-Prés Café. S tem rečeno, lahko na albumu večkrat zasledimo jazz semple, še posebej iz obdobja smooth jazza. A seveda to ne bi bila 1080p, če se ne bi s trendi od včeraj vsaj malo poigrala in jih poskusila pretvoriti v nekaj novega. Prva stvar, ki album takoj loči od zgodovine, je produkcija. Danes, ko imamo na voljo nešteto različnih vtičev za studijske programe, so glasbenikom na voljo kombinacije veliko več različnih sintetizatorjev, kot jih je bilo pred leti sploh moč kupiti. Gromozanska izbira pri načinu dela in selekcija zvokov za marsikoga predstavlja težko oviro, ki pa se ji 1080p in tudi Project Pablo z izbranimi smernicami že preizkušenih stilov elegantno izogneta. Prav tako ne zapade v perfekcionistično iskanje izvornega šarma omenjenih plesnih žanrov stare šole in jim nekako najde nov prostor v medsebojnem sožitju, kjer lahko pri eni skladbi poslušamo disko bas, house činele in obrise digitalnih lo-fi sintov, spojene s toplimi jazz sempli, vse v enem.                             

Zdi se, kot da je Project Pablo z izdajo hotel pokazati, kaj mu je pri plesni glasbi, specifično disco in house, všeč, kaj ga pri zvočni produkciji trenutno zanima in kaj ga žene naprej, kar se kaže v igrivem kombiniranju ritmov in zvočnih tekstur. Vseeno pa album ni presežek na tem področju, kakršen je bil recimo pripisan lanski izdaji LNRDCROY – Much Less Normal. Kljub raziskovalnemu duhu je album I Want To Believe še vseeno nekoliko zadržan, še posebej kar zadeva vizionarsko tlakovanje novih smernic v elektronski glasbi. Precej osredotočen na klubsko funkcionalnost nekoliko zapostavi eksperimentalno lo-fi meglico, značilno za to založbo. To odstopanje od prepoznavnih smernic svoje založbe samo po sebi seveda ni grešljivo, vendar na način, kot ga izvede Project Pablo, to na trenutke lahko izpade bolj navadno, kot bi si glasbenik verjetno želel.  
       
Ta navadnost je mišljena seveda v kontekstu pisanosti založbe 1080p. Čeravno ni pretirano ambientalna in prepredena z atmosferičnimi digitalnimi nojz vsadki, je plata vseeno dokaj umirjena za album klubske glasbe in bo verjetno navdušila marsikoga, da pobrska še malo globlje. Prav tako pa bo priredila dobršno mero kanadskega groova tistim, ki se bodo tu ustavili. 

https://1080pcollection.bandcamp.com/album/i-want-to-believe