ROLY PORTER: Third Law

Tri Angle, 2016

Britanski producent Roly Porter je znan predvsem kot polovica dvojca Vex'd, ki ga je tvoril z Jamiem Teasdaleom, sicer znanim pod imenom Kuedo. Dvojec je v precejšnji meri oral ledino dubstepa, vendar sta se Porter in Teasdale razšla po več kratkometražnih izdajah in dveh albumih, izdanih v prvem desetletju novega tisočletja, ki sta izšla pri Planet Mu, londonski založbi z več kot dvajsetletno tradicijo. Temu razhodu je v letu 2011 sledil prvi Porterjev samostojni dolgometražec Aftertime, dve leti kasneje še album  Life Cycle of a Massive Star, letošnjega januarja pa je navrgel še tretjega, ki ga je naslovil Third Law. In medtem ko sta prva dva albuma izšla pri založbi Subtext, katere soustanovitelj je tudi Porter, je njegova najnovejša stvaritev izšla pod okriljem znane brooklynske založbe Tri Angle, kjer med drugim najdemo izdaje, pod katere so se podpisali The Haxan Cloak, Balam Acab ali pa oOoOO.  

Porter se je že s prejšnjimi izdelki tako rekoč oddaljil od plesišča, sveža izdaja pa je blizu njegovemu samostojnemu prvencu Aftertime. Novi, raziskovalno naravnani album prinaša sedem komadov, Porter pa gradi na nenehnem pričakovanju ter se igra s tišino na eni strani in s skorajda prekomernim kopičenjem zvokov na drugi. Kljub odsotnosti ritma daje slutiti svojo klubsko orientirano preteklost in bi ga bilo napak označiti za ambientalni izdelek - občasno celo daje vtis, da skuša poslušalca in njegova pričakovanja. Album s komadom 40101 odpre sakralno petje, ki ga Porter sprva spleta z atmosferičnimi prijemi, nato pa začne to blagozvočno atmosferičnost maličiti s prebadajočimi in nič kaj milimi industrialnimi posegi.

Third Law je predvsem introspekcijski izdelek, ki nosi v sebi duh razcepljenega osebka 21. stoletja, zataknjenega nekje med poduhovljenim iskanjem »svojega pravega jaza« in hladno surovostjo mašinerije, prek katere pa se pravzaprav udejanja. Komad High Places je dramaturško gledano vrhunec albuma in tako rekoč najtišja stvaritev na njem, ki pa uspe s to svojo tišino ustvariti vabljivo napetost. Porter se je najverjetneje pri naslavljanju albuma nanašal na tretji Newtonov zakon, ki pravi, da če prvo telo deluje na drugo s silo, deluje drugo telo na prvo telo z enako silo v nasprotni smeri. In album je zares slišati kot zvočno raziskovanje tega zakona. Žal pa se je občasno težko otresti občutka, da želi delovati pretirano zrelo in se zelo preračunljivo ogiba že prehojenih poti. Takó melodičnost prinese zgolj zadnji komad na albumu, naslovljen Known Space, kjer je ponovno mogoče slišati drobce sakralnega petja, in tako nas album kot kakšen rožni venec s svojim koncem privede ponovno na začetek.