Last Gang, 2013

Kanadskega elektrončkarja Ryana Hemswortha smo prvič opazili konec leta 2011, ko je za kalifornijski cloud rap dvojec Main Attrakionz sčaral odličen remix pesmi 8ball. Šlo je za hipnotično, zakajeno produkcijo, ki je dobro funkcionirala tako v kombinaciji z govorjeno besedo kot tudi brez nje. Hemsworth ima, podobno kot njegov sodobnik Clams Casino, pretanjen občutek za ustvarjanje pesmi, ki verze povprečnih rimoklepačev ponesejo v neslutene višave, hkrati pa že same po sebi tvorijo zaokroženo celoto. Razlika med Hemsworthom in Clamsom je ta, da Ryan bolj kot na eteričnost stavi na plesnost in ritmične poudarke, zato se v zadnjem času govori tudi o njegovem potencialnem prodoru v mainstreamovske glasbene tokove.

To bi bil za mladeniča iz periferne Nove Škotske velik, a ne nezaslišan korak, saj se že s ploščo Guilt Trips pomika proti bolj popularnim sferam. Gre za njegovo prvo samostojno dolgometražno ploščo, na njej pa skupaj s kopico gostov križari po orientalistični elektroniki, beat-heavy RnB-ju in trenutnemu hip hopu. Brkljanje po različnih muzikah Ryan Hemsworth združi v kohezivno, spevno celoto, ki ji je lastna tudi bleščeča, bogata produkcija. Občutek je sicer bolj sintetičen kot organski, vendar pa gre vseeno za tople pesmi, ki se jih z lahkoto ponotranji. Med gosti izstopa Will Wiesenfeld oziroma Baths, ki v pesmi Still Cold nadaljuje z malce melanholičnim popom s svoje lanskoletne plošče Obsidian. V zaključnem komadu Day/Night/Sleep System solidno odrepata Haleek Maul in vedno saharinska Kitty, vseeno pa je kvaliteta skoncentrirana v bolj kontemplativnih, instrumentalnih skladbah. Pesem Yaeko Mitamura Is Lonely spominja na romantično Azijo Gold Pande in počasno, sistematično zidanje dvojca Mount Kimbie. Podobno velja za začetek komada Ryan Must Be Destroyed, v katerem pa otožni koto hitro nadomestijo manični hi-hati, tako da se vse skupaj sprevrže v trap rap, pri katerem rimanje nadomestijo različni živalski glasovi.

Podobno se razplete plesna Weird Life, ki je polna ritmičnih prelomov in dinamike, izstopa pa še pesem Against A Wall, ki svoje RnB-jevske temelje zakoplje pod bogat nabor zvokov, prst desne noge pa potopi celo v bazen očitno še ne pozabljenega dubstepa. Ryan Hemsworth je torej ustvaril ploščo, ki deluje na več nivojih in ki kontraste, ki smo jih od Ryana že navajeni, uspešno spoji v relativno homogeno celoto. Radovedno pričakujemo, kaj nam bo zakuhal v prihodnje, do takrat pa si čas krajšamo s skupkom plesnih, a intimnih in izumetničenih, a pristnih pesmi.