SADISTIK: ALTARS

SADISTIK: ALTARS

Recenzija izdelka
7. 9. 2017 - 19:00

Equal Vision Records, 2017

 

Z jesenjo se počasi spuščamo v čas hladnega vremena in z njim pogojene melanholije, ki v tem letu in tem obdobju skozi jutranje in večerne meglice še vedno drži relevanco trapoholičnih arom. No, vsaj pri nas. Horda mladostniških nahajpancev se še vedno spušča v brezna nočnih klubov naše prestolnice, v katerih ob spremljavi kopice solidnih DJ-ev migajo na Migos in vriskajo, kako je Hucci čist gucci! A postavimo zdaj šalo ob stran, popularnost (t)rapa je več kot očitna in klubsko doživetje prekomerno močnih subov, porezanih hi-hatov in lenobno-energičnih vokalov je pač čar zase. A z nocojšnjo Tolpo Bumov ne bomo nerodno migali v osrčju kakšnega Kluba K4 ali ZOO-ja, spustili se bomo še nižje v podzemlje. Tam nas ne čaka kakšna kičasta malomeščanska hipster estetika, temveč bomo skozi meglo zakajenega prostora opazovali simbole bolj temačne, skoraj okultne scene. Spremljavo nocojšnjemu ritualu ponuja nova stvaritev sage Sadistik, album Altars. Naj se ritual prične in Domini Inferi!

Ko se torej spustimo v podzemlje in se prebijemo skozi mase mladih edgelordov, ki so se za ta dogodek našemili v edinstvenem stilu urbano-okultne mode, opazimo, da v osrčju prostora stoji gromozanski oltar. Tega krasi 12 artefaktov Sadistikovih sadističnih stvaritev. Kultni vodja Cody Foster se je z nadimkom Sadistik in prvencem The Balancing Act pojavil na sceni že leta 2008. A preboj do relevantnosti znotraj bodisi seattleske glasbene scene bodisi vsesplošnega miljeja alternativnega hip-hopa mu je uspel šele s kritično dobro sprejetim albumom Flowers For My Father. S to ploščo je postal očiten predvsem sorazmerno odrasel pristop k ustvarjanju intimnega, a vseeno agresivnega hip-hop albuma. Vendar se to ni kazalo zgolj skozi besedila, temveč tudi v unikatni melanholični zvočnosti, ki je album zavila v zamegljeno atmosfero. Vodja kulta pa se je za letošnji novi ritual odločil biti še agresivnejši, še nasilnejši, a vsaj na trenutke tudi še vedno dovolj krhek.  

Altars je tako zaenkrat najtemnejši izdelek Sadistikove diskografije. Najverjetneje bi zvočnost nove plošče lahko primerjali s kratkometražcem Phantom Limbs, projektom, pri katerem je Sadistik sodeloval s producentom in raperjem Kno-om. A Altars je veliko agresivnejši tako v zvočnosti kot v Sadistikovi nasilni ekspresiji. Že z uvodno Voodoo Dali se half-tempo udarnega snare bobna aklimatizira na nadaljnji potek obreda in nas tako popelje v nabit vrhunec zvočnega obzidja toplih subov in distorziranih vokalnih manter. Temačna agresija se nato kontrastno stopnjuje skozi celoto plošče. A tu seveda ni govora o kakšnem podivjanem tempu ali ritmični nasičenosti, saj ostajajo artefakti Sadistikovega oltarja v svojem tipičnem trap štetju vseskozi konsistentni. Aranžmajsko agresijo polnijo udarni beati, v katerih ne manjka občasne distorzije, prenasičenega, a vseeno čistega odmeva in srhljivo temačnih produkcijskih vložkov. Dober primer je tu skladba God Complex, v kateri mogočen udarec poda prav umazano distorziran sub. Ta dodatno okrasi Sadistikov hiter pridigarski flow. Podobne forice občutimo tudi ob manj agresivnih, a še temačnejših kompozicijah, kot sta Cotard's Syndrome ali Honeycomb. Osrčja aranžmajev tu držijo umazani sinti ali odmevajoča tanka tolkala, kar ustvari edinstveno temačno atmosfero, ki zven naše metafore klubskega rituala okrasi do popolnosti.

Najpopolnejši kos Sadistikovega oltarja, vsaj kar se tiče aranžmajske palete, bi lahko pripisali singlu Free Spirits. Ta ob zagruvanem hip-hop/trap beatu deluje kot slavje pod taktirko Sadistikove karizmatične naracije s podporo močne bas linije. Aranžmaju se nato priključi zvočni crescendo sinta in kitare, ki subtilno obda zdaj že globoko z distorzijo prežete vokale, dokler na vrhuncu ne doseže mogočnega poka. Bas nato obleži, vokali se gibljejo ob mantri They want us all to get fucked up!, karakterni odboj tolkala pa nas požene v še zadnji požirek đabe žganjice. V tem trenutku smo v ritualu res že vsi pr’fuknjeni!

Sadistikovo sikanje ekspresivnih in nihilističnih podob sedaj že močno odmeva po prostoru. Kultni vodja je znan po svojih tako družbeno kritičnih kot intimno-osebnih pogledih, a z Altars v ekspresiji svojega temačnega notranjega sveta stopi še stopničko višje. Sadistik s svojimi stihi riše z odtenkom takšne nelagodnosti, da bi njegovo izraznost lahko primerjali z vizijami Lynchevega Eraserheada, Cronenbergove Muhe ali s kopico nizkoproračunskih exploitation grozljivk. Te Sadistik očitno obožuje, v bengerju Salem Witches denimo dobesedno navaja kultne filme, kot so Rosemary's Baby ter sexplotation klasiko intimne romance Nekromantik. Vendar se prav tu pojavi tudi rahlo nelagoden občutek. Medtem ko Sadistik pljuva svoje vizije črvov, ščurkov, krst in zakurjenih cerkva, se poslušalec, na prvo žogo, morda vpraša o nuji takšnih idej. Nelagodje, ki bi ga prej opisali kot rahlo patetično in ne toliko zastrašujoče, nas spomni na nerodne subkulture horrorcora z akti, kot so Insane Clown Posse ali Hopsin, in ne na avtentične vizije horror klasik. Vendar se ob poteku albuma takšno nelagodje skrije, saj dojamemo, da je Sadistikova zastrašujoča slika zasnovana le metaforično. To strategijo simboličnih slik je Cody Foster uporabljal že s kultnim Flowers For My Father, avtentičnost in pristnost sta torej tu vse prej kot neopazna.

A Altars ne ponuja le ritualnega razpoloženja Sadistikove besedne ekspresije, saj se na albumu znajdejo tudi gostje, ki k osebno izpovednemu ritualu prispevajo svojo plat medalje. Tako v skoraj ambientalni trapish skladbi Water slišimo vokalne in besedilne sposobnosti raperja Kristoffa Krana. Sadistik verz ponudi tudi talentu Doomtree kolektivca P.O.S., ki svoj karakterni flow prispeva v skladbi Molecules. Nagrado za najbolj zanimivega gosta pa bi lahko podelili kar z unikatnim falzetom obdarjenemu, a precej neznanemu kantavtorju Ligi Newtonu, ki se pojavi v dramatičnem zaključku albuma, skladbi Silhouettes.   

In tako se nocojšnji ritual tudi zaključi, ovit v zadnjo mantro monodrame občasno še kar običnega Sadistikovega nastopa. Če bi bil kje mic-drop nadvse potreben, bi to bilo prav tukaj, v zakajenem okolju okultne atmosfere plošče Altars. A ta ne bi bil le zadnji pok neke družbene ali osebno izpovedne kritike, temveč bi njegov odmev spremil še zadnjo mantro intimnega pogleda človeka, ki diha melanholično ljubezen do grozljivk. Ta pa je vsaj malo bolj pristna kot rojstvo in smrt simpatičnega witch-housa.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nisem gotov, ali je "kičasta malomeščanska hipster estetika" na kakršenkoli način potrebna referenca za ta tekst in to ploščo. Sem pa firbčen, na kaj se s tem meri, da pač ne ostanemo zgolj pri nedorečenih insinuacijah.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.