Sampha: Process

Sampha: Process

Recenzija izdelka
3. 7. 2017 - 19:00

Young Turks, 2017

 

S hiphop in r'n'b umetniki se ob vseh kontekstih mikstejpov, mnogih sodelovanj ali različnih osebnih okoliščin kar pogosto zgodi, da svoj pravi debitantski album izdajo šele dolgo po tistem, ko jih širša zainteresirana javnost že dobro spozna. Letos so po večletni odmevni prisotnosti na sceni svoj polnokrvni prvenec v svet denimo poslali SZA, Syd in Goldlink, morda še težje pričakovana pa je bila plošča osemindvajsetletnega londonskega pianista, ki deluje pod (rojstnim) imenom Sampha.

Sampha je angleške ljubitelje alternativne glasbe nase opozoril že vsaj okrog leta 2010, ko je soustvarjal živi zvok banda SBTRKT, pel z nadarjeno Jessie Ware in remiksal The Xx, še večjo prepoznavnost pa so mu v zadnjih letih prinesla gostovanja na komadih Drakea, Franka Oceana, Solange in Kanyeja Westa, torej še nekaterih največjih (severno)ameriških rap oziroma r'n'b izvajalcev. Skozi vsa ta sodelovanja so se tudi ob dveh solidnih, a neizstopajočih EP-jih zbirale in nadgrajevale ideje za album, prikladno imenovan Process.

Ob albumu hitro postane jasno, da Sampha kljub mnogim sodelovanjem in gostovanjem vse bolj postaja samosvoj umetnik z izdelanim izrazom. Ob tem se morda približa le od oči množic izmaknjenim eksperimentalnim glasbenikom, kot je njegov vzornik Kwes ali pa britanski post-dubstep ustvarjalec James Blake. Dolgoletni kreativni proces je namreč Sampho v njegovem klasicističnem klavirskem skladanju in soulovskem prepevanju od nekdaj vsaj malce podobno kot Blakea pogosto pripeljal do elektronskega eksperimentiranja, a na albumu njegova glasba še vedno najbolj gane ob klavirskem minimalizmu. V tem smislu očiten vrhunec predstavlja single No One Knows Me (Like The Piano in My Mother's Home), ganljiva in pristna, nič kaj prisiljena oda materi, mladosti in klavirju samemu. A če torej v tem primeru izstopa sam klavirski performans, drugje na albumu kljub klavirski osnovi prav tako veliko vlogo igrajo tudi spevni refreni ali pa beatovski in semplani vložki.

Rdečo nit skozi te raznolike pristope vleče Samphov močan, čuten vokal, ki pogosto zavija stran od same glasbe in je pravzaprav vedno v središču pozornosti. Na ta način dlje sežejo tudi Samphove iskrene pripovedi, ki sicer večinoma privzemajo precej poetičen, metaforičen pa tudi osvežujoče kriptičen pristop k izgubi in prebolevanju ter ves čas plujejo stran od formulaičnega in pričakovanega. Najširšo pozornost si morda zasluži tudi skladba Timmy's Prayer, sicer ena izmed nesrečnih ljubezenskih izpovedi, a hkrati lep prikaz Samphove pristne skromnosti in nagnjenosti k prevzemanju krivde. Podobno kot nekatera omenjena imena sodobnega ameriškega rapa in r'n'b-ja torej Sampha ob propadlih razmerjih opozarja skoraj izključno na svoje napake in se tako še oddaljuje od rockerskega ali raperskega hybrisa.

V luči koherentnosti in relativne konstantnosti albuma je izpostavljanje posameznih trenutkov morda nepotrebno, res pa se vmes najde kakšen, ko zanimivih umetnikovih idej ali občutkov ne pospremi dovolj kvalitetno napisan komad oziroma je minimalizem preočiten. S tem album, ki sicer brez dvoma postavlja nove smernice r'n'b glasbe in velja za enega ključnih britanskih debitantskih izdelkov zadnjih let, morda še zaostane za največjimi dosežki žanra, po drugi strani pa predvsem nakaže, da Samphov glasbeni razvoj še ni zaključen proces.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.