THE K.: Burning Pattern Etiquette

JauneOrange, 2015

To soboto prihajajo v Channel Zero belgijski hrupni rockerji The K. Skupina je sestavljena v minimalističnem formatu, ki pa je pregovorno najbolj udaren, hrupen in neposreden. Tako je namreč pogosto označena sestava benda, v katerem so le trije glasbeniki. Ta skromna postava naj bi predstavljala bazično rockersko okolje, obenem pa je lahko najbolj energična in nepredvidljiva. Njihov debitantski album My Flesh Reveals Millions Of Souls je tako bil prepojen z ostro in neposredno kitarsko noisersko energijo, po treh letih in več kot dvesto koncertnih nastopih pa so se odločili, da bodo z drugim albumom spremenili smer zvoka.

Tokrat namreč ne slišimo več hitrosti in kitarskega divjanja, v tem pogledu se je njihov zvok umiril, a obenem tudi poglobil. Postal je malenkost temačnejši in bolj atmosferski. Celoten album zaznamujejo debele basovske linije, na katerih slonijo pesmi, ki v sebi nosijo sporočila o posamezniku in družbeni vlogi. Dober pokazatelj, kako poglobljen in atmosferski zvok so dosegli, je zaključna pesem na albumu z naslovom Pink Hiss. Industrialen in s svincem obtežen zvok zaključi album, medtem ko vokalist in kitarist Sebastien von Landau skoraj v spoken wordu pove, zakaj bi najraje kričal na ves glas. A to ne pomeni, da plošča ne vsebuje spevnosti, saj uvodni komad Intrusive Behaviour pomeni pravo nasprotje prej omenjeni zaključni pesmi. Tukaj namreč slišimo urejeno in s plesnim gibanjem okrašeno rockersko podobo in tako kot v zaključni pesmi opazimo v ospredje potisnjen vokal. A ta uvodna všečnost se hitro preseli v počasnejšo in kotalečo se pesem z naslovom Flatter Me (Cares Me Too), kjer skozi basovsko podlago reže ostro nabrušena kitara. V podobnem vzorcu si sledita še komada Prudle in The Mermaid of Venice.

Umirjenemu redosledu sledi Sleeper Hold z glasnejšo in ponovno ostrejšo formo. Ob tem pa opazimo, da pesmi slonijo na principu tiho – glasno. Debelim basovskim podlagam sledi kitarska ostrina, ki spominja na obdobje bendov založb Touch and Go in Amphetamine Reptile. V enako glasno-tihem vzorcu pa je zaznamovan tudi celoten potek albuma. Če smo v prvem delu slišali nekaj bolj umirjenih komadov, se na polovici namreč razigra, saj nam pesem 20 Inches of Discipline z udarnimi rifi ponovno požene kri po žilah. Album se dokončno razigra v komadu Priggish s preprosto punkovsko formo. Tukaj The K. pustijo ob strani atmosferiko in se prepustijo energičnemu igranju, kar predstavlja kontrast pesmi Delusive Meaning. A kljub temu valovanju in spremembam zvoka med počasnim in hitrim ter glasnim in tihim se znotraj celotnega albuma ohranja povezanost. Če vzamemo kot primer Delusive Meaning, se njena počasnost proti koncu brez težav prelije v hitrejše in glasnejše igranje. Ker so ti premiki znotraj pesmi osmišljeni in med seboj neločljivo povezani, tudi album kot celota v različnih zvočnih oblikah ne izgubi smisla.

The K. so mlada rockerska zasedba, ki je na svojem drugem albumu pokazala razvoj svojega zvoka, ki je tokrat malenkost bolj obtežen in temačen. V pesmih slišimo nenehna prelivanja energije med glasbeniki, ki skupaj tvorijo dinamično in organsko glasbeno sliko, tako da potek albuma nikoli ne zapade v klišejske fraze. Namesto tega slišimo skupino, ki je ob svoji drugi studijski izdaji pokazala dobro mero zrelosti in tudi občutek za medsebojno preigravanje.