TOBY DRIVER: MADONNAWHORE

TOBY DRIVER: MADONNAWHORE

Recenzija izdelka
9. 5. 2017 - 19:00

Flenser, 2017

 

Pred nami je tokrat v obravnavi album Madonnawhore pod katerega je podpisan Toby Driver, mastermind izjemnih Kayo Dot, na katere so po vseh teh letih poslušalci Radia Študent kljub specifičnosti sedaj vsaj že malo navajeni. Kayo Dot smo nazadnje obravnavali ob priložnosti njihovega tukajšnjega koncerta konec poletja, prav tako pa smo lahko celotno ploščo doživeli izvedeno v živo pred dobrim letom, ko nas je Driver obiskal v aktualni solistični različici ob spremstvu bobnarja Keitha Abramsa. To je bil tako imenovani Ballads Tour. In čeprav je Driver že od nekdaj sam in osrednji v različnih inkarnacijah matičnih Kayo Dot, ki so se v zadnjih letih sicer ustalili v fiksno živo zasedbo, pa je Madonnawhore prvi polnopravni solistični album, ki to želi biti. Naj pojasnim – genialna plošča In The L..L..Library Loft je sicer leta 2005 izšla pod imenom Toby Driver, a to je bila le logistična poteza založbe Tzadik, saj je praktično šlo za Kayo Dot ploščo. Na njej pa je itak vse kompozicije podpisal on, prav tako kot tudi v vzporednih projektih Tartar Lamb I in II ter Ichneumonidae. V vsej tej širini je morda zato zvenelo najbolj smiselno pričujoči album označiti kot preprosto album balad, udinjanje v tistem baje klasičnem modusu singer – songwriter, ki se ga v popularni kulturi pogosto dojema zelo na ozko. Madonnawhore je resda zbirka introspektivnih, povečini nežno ubranih mračnih balad, a napačno bi si bilo lastiti pravico označiti jih za bolj intimne in osebne kot karkoli drugega iz Driverjevega ogromnega ustvarjalnega opusa.

No, sedaj, ko smo pometli s preveč plitkimi koncepcijami, se pa le potopimo v samo ploščo. Otvori jo eden izmed takojšnjih viškov, prelepa, zadimljena driverjevska balada The Scarlet Whore – Her Dealings With The Initiate. Sanjava, a z odločno nežnostjo odbrenkana obvisena akordičnost, še bolj obviseni sintovski toni v ozadju, počasen srčni utrip metličastih bobnov ter pripovedno invokacijski vokal. Vse to potopljeno v maso meglenega – darkerskega in ambientalnega, če hočete – odmeva. Tudi pri sledeči Avignon ugotovimo, da gre za še eno eksplikacijo tiste weird avant-goth stvari, na katero so nas poleg vsega ostalega že dolgo nazaj navadili Kayo Dot. A Driver se je po globinski raziskavi in vpeljavi efektiranega dark-goth električnega basa na mojstrovini Coyote iz leta 2010 ravno na zadnjih dveh ploščah Kayo Dot, torej Coffins On Io ter Plastic House On Base Of Sky, najbolj potopil v prisvojitev in predrugačeno izpovednost nekaterih očitnih dark-rock tropov tako v under- kot overgroundu. In nekakšno razredčeno, odprto in skopo različico tovrstnih nazorov/naziranj lahko doživimo na Madonnawhore. Specifična avant-goth baladnost, ki jo v različnih oblikah poznamo z malodane vsake Kayo Dot plošče, se je tukaj še oklestila, se povečini otresla odprtejše harmonične klime in se solidificirala v napeve, zgrajene okrog astralno otožne Driverjeve pretanjene kitarske igre in tipičnih androginih vokalov s sklici tako na Björk kot Petra Steela. Vse to pa potopljeno v meglico minimalističnih matričastih basov in sintovskih akordov na stelji skopih in podvodnih bobnov.

A pri Driverju pogosto stvari niso to, kar se zdijo. V trenutku, ko se komu nemara zazdi, da je čisto blizu najbolj neposredni kantavtorski osebni izpovedi, ga lahko preseneti dejstvo, da pravzaprav posluša dovršeno magijsko-ezoterično luciferjansko poezijo Jasona Byrona, dolgoletnega skritega člana oziroma skritega tekstopisca. In če nekoga preplavi neverjetna obsežnost, kompleksnost in idiosinkratičnost Driverjevega kompozicijskega opusa skozi desetletje in več, bo nemara presenečen, koliko že skorajda morfijske izgubljenosti in neskrite melanholije premore ta glasba v določenih trenutkih.

In prav vse to se nam ponuja v omenjeni The Scarlet Whore – Her Dealings With The Initiate, ki seveda neposredno priklicuje arhetipsko magijsko podobo Škrlatne Ženske iz mitomanske in neoreligiozne zapuščine Aleistra Crowleya. Tovrstnim implikacijam se morda posvetimo v eni izmed prihodnjih edicij oddaje Htonične transmisije, a tukaj se nam ponuja tudi vstop preko povezave s sugestivnim naslovom Madonnawhore. Tako imenovani spoj svetnice in vlačuge, najvišjega in najnižjega oziroma česarkoli vprašljivega se že domisli neka povečini moška domišljija, pa ni samo slikovita in potencialno mistična poetska podoba, temveč je poznan tudi v psihoanalitičnih delih od Freuda naprej kot specifična oblika nevroze ali takšne ali drugačne težave pri medosebni in družbeni konstrukciji partnerke. Prikazni tipiziranih in patološko fantazmatičnih likov ženske v tukajšnjem okolju, zgodovinskem, kulturnem in še kakšnem, tavajo naokoli kot prosti radikali in se tekom časa združujejo v razne osebno- in družbeno-psihološke tvorbe. O tem z ozirom na pojav in družbeno konstrukcijo histerije na prelomih 19. in 20. stoletja v (post)viktorijanski družbi in morali zanimivo piše Anthony Giddens v knjigi Preobrazba Intimnosti. Specifično obliko kolektivne nevroze pri teh rečeh pa sta, kot vemo, dolga leta poosebljala dva specifična religiozno-mitska lika, dve Marijimati božja in Magdalena. Pri tem – in tudi upoštevajoč programatsko naravnost tu uporabljenih žanrskih tropov – je zanimivo omeniti, da se je bend, ki je predhodil Kayo Dot imenoval Maudlin Of The Well. Izraz maudlin, ki ga lahko približno prevedemo kot jokav, prehitro sentimentalen, pa etimološko izvira ravno iz Magdalene ter stanj, za katera se je očitno domnevalo, da so za njeno pojavo tipična. Prav zanimivo.

Kot že rečeno, sklici na dame se nadaljujejo s pesmijo Avignon, poglablja pa se tudi podtalno iniciacijsko sporočilo izkušanja in združevanja skrajnosti kot poteze Velikega dela. Z izgubljenostjo in vedno mračnejšo meglo nadaljuje The Deepest Hole, ki s svojo skrivnostno in na trenutke blago disonantno avro spomni na komad, kot je denimo Amaranth The Peddler zasedbe Kayo Dot. In ravno slednje – namreč harmonska ne-banalnost, obilo osebnih in deviantnih kontur znotraj sicer prevladujoče tonalne in klasično molovske baladne klime – je ena izmed ključnih lastnosti te plošče in česarkoli se Driver že loti, naj bo slišati dostopno in »pop«, kot recimo v zadnjih letih, ali pač ne. To tako in tako pravzaprav nikoli zares ni. Stvari so vedno bolj mračne, čudne, brezupne, nejasne, androgine, nežne, ranljive, samomorilske, sovražne in ljubeče, kot se površinsko želi konzumirati.

Notranje gibanje plošče se spušča in gosti na nek specifičen, čustveno nabit in nelagoden način, nakar se zaključi v podobnem rezredčenem zvočnem okolju kot The Scarlet Whore – Her Dealings With The Initiate s skladbo Boys On The Hill, o kateri sem po koncertu – z odprto in nerazrešeno sugestijo notranjih in zunanjih zaznavnih valovanj - zapisal, da je vzbudila »srh ob razbiranju verzov o ognju na hribu, ki ga subjekt opazuje skozi svoje okno, a je obenem tam, zažigalec in opazovalec svojega oddvojenega telesa.« 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.