TONY BUCK: UNEARTH

TONY BUCK: UNEARTH

Oddaja
10. 9. 2017 - 19:00

Room40, 2017

 

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo samosvoji solistični kompoziciji avstralskega bobnarja in skladatelja Tonyja Bucka. Album Unearth je njegovo prvo samostojno delo po petnajstih letih, kar pa nikakor ne priča o njegovi neaktivnosti ali neproduktivnosti v tem obdobju. Avtor je najbolj znan kot član avant tria The Necks, s katerimi iz leta v leto vztrajno napihuje svojo diskografijo in katerih letošnjo ploščo Unfold smo pred meseci recenzirali tudi na valovih našega radia. Poleg delovanja v omenjenem triu se njegovo ime pripisuje zajetnemu kupu izdaj, nastalih kot plod sodelovanj v raznih projektih in skupinah, ki so po žanrskem spektru razmetane od popa in ambientale do hrupnega hardcora.

Album Unearth s strukturo in izvedbo v veliki meri temelji na premisah, ki jim The Necks vztrajno sledijo že dolga leta svojega obstoja. Najbolj očitno ga z albumi tria druži to, da vsebuje eno samo, v improvizacijski maniri odigrano daljšo kompozicijo, druge manj opazne skupne točke pa so skrite v načinu izvajanja in razvijanju improvizirane godbe. Te močne vzporednice pričajo, da je sistem glasbenega ustvarjanja, ki ga je trio skozi leta razvil, močno zaznamoval člane in da tudi v stranskih projektih narekuje njihovo delovanje. Repetitivnost in počasno dodajanje detajlov posameznim linijam vodi v dolgo trajajoče transformacije in tranzicije osrednjih vlog v igri. Posebnost tokratnega dela je le, da so elementi in interakcije med njimi plod enega uma, ob tem pa tudi izdatno idiosinkratično obarvani in zvočno veliko bolj raznoliki od standardne zasedbe tolkal, kontrabasa in klavirja, ki sestavlja trio The Necks.

Posebnost bobnarja Tonyja Bucka pri igranju in pristopu do svojega inštrumenta je opazna ob slehernem projektu, v katerem sodeluje, vendar je le poredko tako strnjena kot na njegovem nocojšnjem delu. Ritmični instrument je uspel popolnoma razgraditi v sredstvo za zvočno snovanje tekstur. Bobnarska baterija je popolnoma razkosana na posamezne dele, od katerih je vsak svoja lastna entiteta, ritmično in zvočno nepovezana z ostalimi. Temu se pridružuje vrsta zvončnov, bobenčkov, ropotuljic, gongov in činel - vsaka s svojim zvočnim naborom bobnenja, zvenenja in šumenja. Frekvenco udarcev na opne v rafalih naraščajoče gostote narekujeta odbojnost membran in upogljivost palic, ki se od njih odbijajo. Razsežnosti in fizikalnosti zvočil se ob delovanju prostega pada tako manifestirajo v kaotičnih tesnobnih poliritmijah, ki ob vztrajnem zvončkljanju činelic prevladujejo v prvi četrtini kompozicije.

Gosti valovi udarcev se usipajo na podlago težkega kontinuiranega zvoka, iz katerega se izvijajo kovinski zveni strun. Ti se na začetku le stežka osvobajajo ali širijo iz moreče atmosfere, kasneje pa v zadržanih, udušenih brenkljajih prevladajo v zvočni sliki. Zven strun se počasi razširi in proti polovici skladbe nekoliko razpre prostor zvoka. Ob škripanju, prasketanju in zavijanju raznih zvočil se pritajeno razleže posnetek glasu iz nekega letališkega terminala, nekakšen poslednji klic za polet. Ob sproščenih zvokih strun in činel se napetost umiri in se proti koncu kompozicije stopnjujoče odlepi od plasti nizkih frekvenc. V tem dvigu stran od težkih zemeljskih plasti se vztrajno kopičijo kovinski zveni monokordov in v gostih nizih udarcev ustvarjajo bolj razpuščeno ozračje, v katerem lažje zadihamo in dočakamo konec potovanja.

Kompozicija Unearth je, z manjšimi odkloni, premočrtno usmerjena od težke, prenatrpane zemeljske džungle navzgor proti prostornim zračnim višavam. Tranzicija in transformacija slušnega prostora je izvedena s potrpežljivim, premišljenim dodajanjem in odvzemanjem zvočnih tekstur, ki ob napredovanju skladbe postopoma razbremenjujejo tesnobno utesnjenost na poslušalčevih prsih. Avtor se predvsem v drugi polovici veliko posveča strunskim instrumentom, na katerih pokaže prav tako veliko mero inovativnosti in kreativnosti kot na tolkalih, ki so njegovo primarno zvok proizvajajoče sredstvo. Široka je tudi paleta zvokov, ki jih ustvarja z elektronskimi pripomočki. Zanimivo si je ogledati živo izvedbo njegove kompozicije, v katerih nas preseneti z raznolikostjo idej, s katerimi se loteva svojih inštrumentov. Razni razmetani objekti, preko katerih bežno sprehaja svojo bobnarsko palico, po njih pa repetitivno udrihajo krožeči podaljški elektromotorjev; igranje s strunami in pisana projekcija, ki kamuflira dogajanje, nam slika pravo malo avdiovizualno kaotično kakofonijo.

Če smo vajeni nenavadnih prijemov tolkalista Tonyja Bucka, kakršnih se poslužuje v mnogih projektih, si je teh na samostojnem albumu Unearth privoščil še za izdatnejšo merico več. Kako Tony zveni v nekoliko bolj umirjeni maniri, ob svojih dolgoletnih glasbenih sopotnikih, pa lahko v živo preverite tudi konec novembra, ko bo s triom The Necks ponovno nastopil v Kinu Šiška.

 

Ena od potencialnih živih izvedb iz zaprašene džungle podstrešja
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.