WAXAHATCHEE: Ivy Tripp

Wichita/PIAS, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov poslušamo tretjo studijsko ploščo Američanke Katie Crutchfield, ki se v zadnjih časih predstavlja javnosti kot Waxahatchee. Plošča nosi naslov Ivy Tripp in je bila izdana pri založbah Wichita in Merge. Gre za njeno prvo izdajo na večji založbi, saj je prejšnje plate izdajala za malo DIY založbo Don Giovanni.

Na Radiu Študent smo pokrili njen prvenec American Weekend in drugo ploščo Cerulean Salt, zato Katie in njene zgodovine ni treba ponovno predstavljati. Plošča Ivy Tripp je bila ustvarjena in posneta v Filadelfiji, kjer Katie v zadnjem obdobju tudi domuje. Že ob prvem poslušanju najdemo podobnosti s prejšnjo ploščo Cerulean Salt, ampak na njej hitro opazimo tudi napredek, saj je ta plošča bistveno bolj dodelana. Za razliko od prejšnjih plat, kjer je Katie skoraj vse inštrumente snemala sama, je na Ivy Tripp to delo celotnega benda, ki ga sestavljajo njena sestra in člani njenega benda Swearin'.

Album Ivy Tripp je bil posnet v tipičnem okolju zahodne Filadelfije, kamor romajo vsi podzemni umetniki in skupaj živijo v hišah, kjer vadijo, snemajo in kdaj pa kdaj organizirajo tudi hišne koncerte. Tudi zaradi tega sta Keith Spencer in Kyle Gilbride iz prej omenjenih Swearin' sodelovala pri snemanju in ustvarjanju plošče.

Kvalitetni preskok plošče Ivy Tripp ni toliko očiten v sami produkciji, ampak predvsem v aranžmajih in Katiejinem vokalu. Tako kot na Cerulean Salt tudi tu išče neko vmesno pot med lo-fi produkcijo in klasično studijsko kvaliteto. Tudi zato na plošči najdemo toliko različnih žanrov in eksperimentiranja z zvokom. Ko pogledamo plato kot celoto, jo lahko razdelimo na tipičen pop-indie-punk in na mirne akustične komade. Najdemo pa tudi izjeme, kakršna je uvodna skladba Breathless, kjer Waxahatchee odigra komad na orgle. Ali pa La Loose, ki deluje kot nekakšen komad iz repertoarja njene sestre Alison ter njenega „bedroom synth pop“ projekta. Tudi pesem Half Moon je posebna, saj gre za romantično otožno skladbo, odigrano na klavir.

Če smo do sedaj obdelali vse netipične komade na plošči, se lahko zdaj osredotočimo na to, kar gre Waxahatchee najbolje od rok, in to so komadi s celotnim bendom. Teh je največ na plošči. Nekako se čuti tisto žanrsko dediščino, ki so jo pustili Riot Grrrl bandi in tudi pop punk gibanje prejšnjega desetletja, v katerem sta bili sestri Crutchfield aktivni s P.S. Elito. Predvsem pa se Waxahatchee dobro znajde v mirnejših komadih, kjer ji uspe ustvariti zelo melanholično vzdušje, ki se vrhunsko ujema s čustvenim nabojem te plate, ki je zelo iskren. Katie pravi, da je bilo obdobje med prejšnjo in to plato zelo burno in težko. Ivy Tripp govori o tem, kako se soočiti s samim sabo, ko je okoli tebe vse kaotično in nestabilno, zato pa Katie najbolj izstopa z mirnimi komadi, ko je sama s kitaro. Tukaj lahko izpostavimo komad Summer of Love.

Eden izmed občutnih napredkov na tej plati je tudi bistven poudarek na detajlih pri aranžmajih, ki dajejo občutek, da je bil Cerulean Salt narejen na brzino; Ivy Tripp pa je imel svoj čas, da je dozorel v tako imenitno ploščo, polno detajlov. Katie pa se izkaže tudi z vedno boljšimi vokalnimi sposobnostmi, ki jih opazimo tako pri konvencionalnem petju kot pri nasnemavanju več slojev vokalov, ki delujejo kot spremljava.

Skratka, z Ivy Tripp se Waxahatchee oziroma Katie Crutchfield postavlja na svoje noge in pozabimo lahko na P. S. Eliot in njene pretekle projekte. Waxahatchee je danes pomembna entiteta na alternativni glasbeni sceni in plata, ki jo bomo danes slišali, to upravičuje. Ivy Tripp je imenitna plošča, ampak tisti, ki so se zaljubili v lo-fi biser American Weekend, lahko upajo, da bo še kdaj kakšno snežno neurje izoliralo Katie in da bomo lahko slišali spet samo njo in akustično kitaro.