White Reaper: The World's Best American Band

White Reaper: The World's Best American Band

Recenzija izdelka
8. 6. 2017 - 19:00

Polyvinyl Records, 2017

 

Pred nekaj leti, ko so bili angleški glasbeni mediji v najbolj agresivni fazi iskanja novih rešiteljev rock'n'rolla, se je zdelo, da ta medijska agresija kar malce duši kreativni razvoj nekaterih nadarjenih bendov. V luči tega se je dalo naprimer naslov prvenca povprečne, a pred leti kar opevane indie zasedbe The Vaccines - What Did You Expect From The Vaccines? interpretirati tudi kot opravičilo, češ: kaj ste pa pričakovali, saj nismo sami rekli, da smo nekaj posebnega.

Na srečo ali na žalost pa je medijsko-glasbeni ustroj bolj brezbrižen, manj nacionalističen in bolj liberalen v ZDA. V takšnem okolju morajo bendi pogosto dolga leta izdajati kakovostno glasbo, da jih sploh kdo povoha, hkrati pa se (ameriška) indie rock scena morda že nekaj desetletij namerno umika idealom klasičnega rock zvoka ali obnašanja.

Od introvertiranosti in zadržanosti te scene izstopa power-pop kvartet White Reaper, ki je z zvokom prvega albuma sicer še spomnil na kul(tne) lo-fi zasedbe tipa Times New Viking ali No Age, a je že tam kazal tudi afiniteto do pop-pank melodičnosti. S slednjo pa imamo še več opravka na bendovem novem, drugem albumu, ki s svojo očiščeno zvočno sliko lahko že skorajda predstavlja bendov premik iz garaže na stadionske odre. V smislu preprostosti in namerne banalnosti aranžmajev in besedil, pa tudi z uživaškimi riffi in vzkliki White Reaper tako zdaj pogosto zveni kot kakšen glam-rock bend iz sedemdesetih, predvsem pa deluje osvežujoče ambiciozno. Prav vsled tej ambicioznosti je lahko zgovorno, da je bend ploščo naslovil The World's Best American Band.

Opravičevanja privzemanja tovrstnega prestižnega naziva se bend loti z vso resnostjo, kar v tem primeru predvsem pomeni, da je plošča praktično od začetka do konca izjemno zabavna, uživaška, poslušljiva. Od uvodnih posnetkov navdušene množice v namerno malce rockersko klišejskem naslovnem komadu do zaključnega dvominutnega pankovskega izbruha energije v skladbi Another Day kitare iščejo nove načine prepletanja s sint melodijami, frontman Tony Esposito skuša nadzorovati svoje kričanje, pri tem se v tekmovanju med indie kompleksnostjo in rock hedonizmom kot zmagovalec večinoma pokaže kar sam poslušalec.

Predvsem to velja za prvi del plošče, ki s komadi Judy French, Eagle Beach in The Stack še najbolj spomni na Thin Lizzy, Black Sabbath ali ZZ Top, torej bende, ki v sodobnem alternativnem kontekstu pogosto niso najbolj relevantna referenca, a jih White Reaper s svojim entuziazmom in pristno energičnostjo uspešno prestavlja v nov, subverzivnejši kontekst. V skladbi Judy French je skrajno učinkovit že riff, ki v kombinaciji s spevnim refrenom in najstniško negotovim besedilom kliče po mestu v soundtracku kakšne pametne komedije, sicer pa tudi sam po sebi predstavlja vrhunec plošče. Konkurenco mu lahko predstavlja še Little Silver Cross, v katerem sinti ves čas gradijo izstopajoče meditativno atmosfero, kitare ustvarjajo nove verzije starinskih solaž, spretno zastavljene in izvedene spremembe ritma pa opravičijo tudi rahlo izstopajočo dolžino.

Proti koncu albuma kakšna skladba zaradi premalo izstopajočih kitarskih vložkov in preveč predvidljive strukture poslušalca ne prime zares, a tudi nikoli ne zamaje toka drveče plošče. Zataknilo bi se morda lahko, če bi se resneje posvečali besedilom, ki namerno ostajajo površinska in preprosta, a pogosto tudi simpatično vitalistična. Prav v tem pa se skriva tudi čar celotnega albuma. Skozi reformulacijo zvena in pristopa preteklih časov rock'n'rolla White Reaper umirajočemu žanru morda paradoksalno odpira pot naprej in zveni še bolj sveže, kot je zvenel ob razkopavanju zabasane sodobne garaže.

Če je naprimer v trap glasbi apolitična plehkost osvežujoč obrat od lažne in prozorne globine, se podobna smer morda (spet) lahko razvije tudi v rocku. Album The World's Best American Band je sicer vsekakor manj prelomen od stebrov sodobnega, a v preteklost usmerjenega indie rocka, npr. debitantskih albumov zasedb The Strokes, The Vines ali Kings of Leon, a se zdi v glasbeni krajini leta 2017 kljub temu osvežujoč. Čeprav na prvi posluh zveni kot skoraj pivski, avtomobilski rock za bele smeti, lahko služi tudi kot ena izmed letošnjih rock smernic, bend pa nas v boljših trenutkih zamoti do te mere, da skorajda verjamemo tudi naslovu albuma. Ta po besedah frontmana banda služi predvsem zabavi, pritegovanju pozornosti in umikanju od umetniško zasanjanih naslovov tipa Daydream Nation, po drugi strani pa je najbrž kar res, da letos ameriška (indie) rock scena veliko boljših plošč pač ne bo sproducirala.

Od tu bi lahko izpeljali še kakšno poanto o vlogi določene mere napuha v rock glasbi in o raznovrstnosti in svobodnjaštvu s strani medijev spregledanega ameriškega garažnega ustvarjanja. Ob koncu pa bi vseeno morali priznati, da je še vedno zanimiv predvsem tisti, ki piše dobre komade. White Reaper jih.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.