Wolves in the Throne Room: Thrice Woven

Artemisia Records, 2017

S polnopravnim albumom zasedbe Wolves in the Throne Room smo se nazadnje srečali pred dobrimi tremi leti, dokler nismo pred nekaj tedni dočakali izdaje aktualnega albuma Thrice Woven, ki ga tudi obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. A če smo predhodno ploščo Celestite še lahko dojemali kot osredotočen kozmični ekskurz od siceršnje poti bratov Weaver in somišljenikov, se bomo ob poslušanju Thrice Woven morali spoprijeti z nekaterimi opaznimi evolucijskimi novostmi, ki niso posledica naključja.

Wolves in the Throne Room so v sedaj že skoraj petnajstletni ustvarjalni karieri vedno dostojno mrakobni, a tudi trmasto razvijajoči in počasi vztrajajoči. So tudi ključna in bolj ali manj vodilna entiteta vala kaskadskega black metala, ki smo ga na valovih Radia Študent že večkrat tako ali drugače osvetlili, največkrat sicer ravno skozi razmišljanje o tem volčjem krdelu iz magične ameriške zvezne države Washington. In glede te magije si nič ne izmišljujemo, bend jo sam večkrat izpostavi kot praktično glavno počelo vsega, kar se steka iz njih. In za tem zares trdovratno stoji tako s snovjo, ki jo zajemajo njihove albumske izdaje, kot tudi s spremljajočimi intervjuji.

Gre skratka za bend, ki ga lahko in moramo jemati nadvse resno, za bend, ki sicer ni nikoli zares dosegal najstrožjih purističnih standardov blackmetala, a mu tega tudi ni treba. Za bend, ki je s svojo osredotočenostjo vrata v glasbeni svet (žal) odprl tudi precej bolj slabokrvnim posnemovalcem in jokavim nedonošenčkom – naj jim požegna ambicije, kdor jih more.

Če se vrnemo k plošči Thrice Woven, naj kljub precejšnji očitnosti povedanega poudarimo, da nas z njo Wolves še enkrat nepretenciozno povabijo v svoj stvarni in duhovni svet. Ta svet nam je na neki način že znan, njegove koordinate pa so na izraznem nivoju tokrat nekje med bleščečim kristalnim uvodom skladbe Born from the Serpent’s Eye, hrapavo in presenetljivo vedro folkovsko obarvanostjo, ki jo prinese The Old Ones Are with Us, ter denimo megleno atmosferičnostjo Mother Owl, Father Ocean, ki sicer poskrbi za določeno dobrodošlo protislovje v samem izrazu plošče, a ne doseže tiste zadušljive hipnotičnosti albuma Black Cascade. Se pa zdi, da na to niti ne cilja. Zato ta album poslušalca skoraj nujno pusti z občutkom, da je bend ponovno zavzel teren, ki ga dobro pozna, a je hkrati nanj pripeljal nove somišljenike. Omenimo vsaj Steva von Tilla iz Neurosis ter pevko in multiinštrumentalistko Anno von Hausswolff, katerih vokalna prispevka najbolj izstopata. In ki poskrbita tudi za velik del presenetljivega optimizma na tej plošči.  

Intenzivnost izkušnje, ki jo je moč pridobiti ob poslušanjih Thrice Woven, resda še vedno sloni na vpogledih, ki niso najbolj opogumljajoči, in na precejšnji meri neprizanesljivih izraznosti. A ta grobost ob kameleonski naravi plošče vendarle ni vseprežemajoča, temveč pomirja na najbolj neizumetničen način. Wolves in the Throne Room, ki smo jih pri nas nazadnje v živo poslušali ravno minulo poletje, se na pričujoči plošči še enkrat pokažejo kot suvereni gospodarji svojega premišljenega gibanja med svetlobo in temo, med starim in novim, med nebom in podzemljem. Tudi naslov albuma, torej Thrice Woven, se v tej luči zdi nadvse ustrezen, ob početju Wolves in the Throne Room namreč ne gre le za golo zlaganje posameznih elementov na kup, temveč zlasti za plodno stekanje izvirnih prvin.