Google vs. Kultura

 “Paolo Magelli: Če se ne vlaga v kulturo, se želi narod imbecilizirati.” Ta naslov se je nekaj časa kazal na zaslonu mojega računalnika, bil je pred menoj vsakič, kadar sem – ne sprašujte zakaj - odprl portal MMC. Dolgo članka nisem upal odpreti. Bojim se predvidljivosti takšnih naslovov, bojim se kulturniškega diskurza, ki v njih odseva.

Izzival me je in moral sem počakati idealen trenutek, da sem nanj kliknil. Ko sem to storil, se je takoj začelo izkazovati, da so moja pričakovanja upravičena. “Revolucionar hrvaškega gledališča, veliki intelektualec, strasten umetnik, levičar. To je le nekaj oznak za umetnika /.../” Vse te pompozne sintagme, ki spominjajo na drsenje podob v trailerjih, se zaključijo s formulo, ki je tako pogosto uporabljena, da se zanjo zdi, kot da ni več del naravnega človeškega jezika in bolj spada v serijo konvencionalnih zvokov, recimo zvoncev, trobljenja, alarmov – “to je le nekaj oznak.” Ta neverjetna konvencionalnost je v direktnem nasprotju z revolucioniranjem, mišljenjem, strastjo in politiko, ki vsi nastopajo v najavi intervjuvanca.

Toda to vendarle še ne pomeni, da so njegovi odgovori nujno podobno banalni; morda je naslov zavajajoč, morda se je danemu okviru kulturniške mašinerije nekako ognil, ga subvertiral ... No, ni se. V to mašinerijo gladko zakoraka. Na začetku imamo nekaj nostalgije, ki naj očrta avtorsko veličino; veličino avtentičnega pričevalca, avtentičnega doživljalca, zlitega z zgodovino in njenimi legendami. Bil je še mlad, ko je bil prvič v Ljubljani, se spominja, tako kakor je bil takrat, pri nekem izvoru, mlad tudi svet. Nekaj povedi in nedvoumno se znajdemo v sferah mistifikacije.

Ta se v nadaljevanju le stopnjuje: “Vse se da spremeniti! To pravi stari Brecht, ki je prav tako padel v pozabo, a je velik pisec, pesnik, mislec.” Magelli, veliki pričevalec, ve, kaj je rekel veliki Brecht, ki so ga tisti, ki bivajo izven mitskega časa njegove osebne zgodovine, pozabili ... Le da Brecht seveda ni pozabljen, temveč je priznan kot klasik gledališča, še več, je v sami špici klasikov in verjetno eno prvih imen, ki širši javnosti pride na misel ob besedi dramatika.

Ko kulturništvo stoji na okopih, po navadi stoji na občem mestu, zato da bi si obče mesto prisvojilo; obče mesto je kulturni pojav, iz katerega se proži moč kulture, za katero si prizadeva kulturništvo. Prisvojitev poteka tako, da se najbolj občemu pripiše pozabljenost, skrb za njegovo dediščino pa sebi. A ravno, ko kulturništvo privzame skrb za to obče, kar naj bi bilo pozabljeno, doseže pozabo le-tega. Namreč, Magelli izjavi naslednje: “V Nemčiji so ugotovili, da se da. Nemci so po 2. svetovni vojni načrtno delali za dvig kulture, ko so prišli do sklepa, da je potrebna duhovna preroditev naroda, ki je v času nacizma pozabil, na kakšni stopnji kulturnega razvoja je bil v 19. stoletju. Če se v kulturo ne vlaga, se želi narod imbecilizirati. In to se dogaja na Hrvaškem, kjer je bil v preteklih letih odstotek proračuna, namenjenega za kulturo, močno zmanjšan. Opažam, da se tudi v Sloveniji skuša prodati misel, da je kultura strošek. Kultura ni strošek, kultura je naložba v narod.”

Skratka, odvzemimo Brechtu njegovo protikulturnost, njegovo zavest o tem, da meščanska nacionalna kultura ne more proizvesti nobenega prevratnega učinka, lahko zgolj utrjuje obstoječe in kot varuhi nacionalne kulture – kar v tukajšnjih postsocializmih kulturniki so – in varuhi Brechta samega pozovimo k tistemu, proti čemur se je Brecht najbolj boril, kulturniškemu elitizmu, ki ga je treba napajati z javnim kešem, da se zanikrni narod ne bi želel imbecilizirati. Tudi kanček gentrifikacije pri tem ni odveč: “Če pa se bo ta naboj zdaj širil po periferiji, recimo v Šentvid, da se tudi tam stvari olepšajo in se začne financirati profesionalna kultura, če se lahko tako izrazim. Da se lahko mladi, sploh tisti, ki so brez služb in ki jih je tudi v Sloveniji veliko, izrazijo, artikulirajo. Veste, kultura je naložba, ne strošek. Od tega, kar je bilo že narejeno v mestu, imajo koristi vsi, to je del kulturnega procesa. Zdaj imajo institucije koristi od tega razvoja, lahko nagovarjajo turiste.”

Ne “vzemi knjigo v roke, orožje je”, kar implicira nek prestop knjige iz roke buržujskega kulturnika v roko delavca, temveč preusmerjanje denarja v okvirih projekta vitke kapitalistične države h kulturniškemu svečeništvu, ki ga izvaja kulturniški kler, medtem ko pridiga o imbecilnosti mezdnega delavstva. Oziroma “googlovih ovc”, kot pravi Magelli. “Sheeple”, pri tem odmeva iz neofašističnih logov. “Vedno je imperij nasproti province. In Evropa je postala provinca ameriških želja in tako se tudi obnaša,” reče Magelli. “Putin!” odmeva od neofašistov.

Ampak dobro, morda kulturništvo ni vešče izvirnih in bolj pojasnjevalnih metafor, ki bi znale oblast razlagati drugače kot skozi naivnost opozicije tvorjenje–konzumiranje ideologije v smeri od zgoraj navzdol.

Mogoče gre samo za nespretnost v izražanju. Kako točno se torej lahko rešimo te imbecilnosti? “Da se, kot je rekel Veno, vrnemo k papirju in svinčniku. Da se vrnemo k Heglu in njegovemu dialogu s samim seboj.” In to pomeni – kaj? Je to magični izrek, ki ga izreka poganski kulturniški kler? “Ko govorimo o stari zgodovini, kjer so odgovore iskali pri oraklju, ki je odgovarjal v ugankah, govorimo o norih ljudeh, ki so želeli, da se jim interpretira, kaj je to norost. Kdo pa je današnji prerok? Kako se imenuje? Kdo bo kmalu postal bog? To je google. Ko človek ve vse odgovore, mora nehati obstajati, kajti človek je narejen za to, da ne ve, da poišče odgovore v sebi.”

Hmm, pa se ne zdi, da je Google ravno to; iskanje odgovora v sebi, večno vračanje samega sebe. Morda se to res končna v prepričanju o lastnem poznavanju vseh odgovorov, toda ne na način oraklja ... Ali torej mesto oraklja zaseda kdo drug? Da, v pojugoslovanskem postsocializmu je to kultura.

Teror kulture se izvaja v mistificiranosti orakeljskega diskurza, sestavljenem iz ključnih besed in obrazcev za izžemanje koherence iz tradicije. Namesto kulture umetnost, ki bo razbijala kulturo, pa naj bo digitalna – kot bi bilo najbrž po Brechtovo – ali delana s svinčnikom na papir.